Ponovno na poti...v istem hotelu...na pol poti... Tokrat na vzhod Slovaške...spotoma še sestanek na univerzi Comenius v Bratislavi...izmenjava izkušenj, znanj in vizitk na Tehnični Univerzi v Košicah. Znan protokol, znani igralci in znan rezultat. V Košice se vračam že od 2009, skoraj vsako leto, pogosto tudi po 3 ali 4 krat letno. Navadno sicer v nezimskem času, ko je teh 1800 km nekoliko bolj obvladljivih, tokrat pač zaupam, da bom z malo sreče pravočasno nazaj. Še vedno pod vtisom razmisleka o kulturi, podkrepljeni z dodatnimi informacijami o razpadu bralnih navad med ljudmi in nekaterimi razgovori, ki sami po sebi niso stvar javnega prostora....
In ravno danes, ko najbolj zagnani pričakujejo presežek 50ih odtenkov svobode, da v njihovem imenu premakne meje, katerih sami ne upajo, tisti bolj tradicionalni, bodo nekomu podarili morda cvet ali nekaj trenutkov zasebnosti, šolniki nam vsem lekcijo o tem, kako je svet narobe sestavljen, jaz pa...nič. Razglabljal bom morda o tem, kaj in zakaj gredo stvari v eno ali drugo smer, pa vendar, že dolgo časa je ena sama stvar, ki prihaja vedno znova na plano. No, dve... ok, v bistvu tri.
1. Ne pozabi biti človek - kdorkoli si in karkoli počneš, bodi človek.
2. Edina neizbežnost življenja je njegov konec, vse ostalo je opcijsko.
3. Za voljo današnjega dne, pa vendar ne samo danes. Nikoli ne naredi tega, da bi ti bilo jutri žal, ker danes nekomu nisi povedal in pokazal kako čutiš. Ne glede kako narobe je, kako nerodno je in kako paralizirajoče je. In ne samo danes. Vedno. kajti vsak danes, ki ga prestaviš na jutri, bo morda nikoli in v vsaki prižgani sveči bo obžalovanje, zakaj nisi tega naredil, dokler je bil čas...
Dom Sv Alžbety, foto: UP
Še dva dni in grem nazaj. Če greste v Košice. Nikoli v Lunik 9. Za dober ambient v Keltsko krčmo. Lepo je vsaj občasno posedeti na glavni promenadi in spočiti oči. Na ekonomski fakulteti TUKE je močan oddelek regionalnega razvoja. V bližini je relativno spodoben živalski vrt. In Erazmus+ izmenjava deluje. Pa še jezikovno ni pretežko.
Ponovno cesta. 900 km nazaj proti Sloveniji. Domov. Na FOŠ.
prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)
Organizacija, menedžment, upravljanje in sorodne znanstvene discipline imajo na prvi pogled s kulturo relativno malo skupnega (če ob strani pustimo vprašanje organizacijske, korporativne, upravne ali kake druge sorodne "kulture", ki pretežno označuje tisto notranjo nevidno strukturo, ki določeni organizaciji daje takšno ali drugačno notranji in zunanjo povezanost). Pa vendar je vsaj ob dnevih, ki se uradno imenujejo "kulturni", na mestu razmislek o tem, kaj kultura pomeni v širšem družbenem kontekstu.
Kultura je (poleg že omenjenih formalnih setov organizacijskih/družbenih odnosov) narodna ustvarjalna zgodovina, sodobnost in prihodnost. Za nekoga Prešern in Cankar, za drugega preplačane vstopnice za kino ali pa razmislek o tem, kako kakovost umetniških storitev pada. Današnja formalna umetnost pogosto premore manj talenta, kot jih ima poulični slikar, ki za nekaj evrov prodaja svojo vizijo Tromostovja, ali za podarjeni drobiž na Čopovi igra kitaro. Že Prešeren je zapisal "..le čevlje sodi naj Kopitar...", pa vendar je pregled svetovnega trga najdražjih slikarskih umetnin precej podoben (z očitnimi izjemami) naboru, ki ima pogosto primerljive rezultate na vsaki likovni akademiji. In tako na vseh področjih. Pa vendar...kultura je mnogo več kot to...
Je lokalna, nacionalna, kontinentalna in globalna podoba duha družbe. Je spregledan samorastniški upor, je cvileči pritisk kvazi umetnikov, da država ne namenja sredstev za njihovo "neprecenljivo" delo, je državno sponzorirana propaganda "pravoverne" umetnosti, in so tiste velike zgodbe, kjer posamezniki s svojim delom dokazujejo zmožnost preseganja eksistencialnih težav z namenom ustvarjanja esence (karkoli že s tem razumemo). Država mora v prvi vrsti zagotoviti umetniško svobodo ter osnovno kulturno izobrazbo, od tam dalje pa je stvar talenta in posameznikovega okusa, ki bo določalo ekonomsko vrednost stvaritev. Je pa iluzorno pričakovati veliko povpraševanje po Hamletu v McDružbi, in tukaj država odpove, tukaj družba odpove, tukaj odpovem jaz kot posameznik, vsakič, ko grem v kino namesto knjigarno, vsakič, ko dam prednost propagandni "holivudski produkciji" pred neodvisnim filmom. In se ob tem sočasno tolažim, da sem bil del kulturne izkušnje, saj sem se udeležil kulturnega dogodka.
Na izobraževalnih ustanovah je, da znamo učencem, dijakom in študentom približati vprašanje kulture (in jim seveda dopustiti svobodo, da to kulturo definirajo po svoje). Kultura namreč predstavlja širši okvir znotraj katerega deluje tudi znanost. Zato ne samo, da vsem voščimo ob kulturnem prazniku vse kulturno in se spomnimo enega izmed velikanov slovenstva in slovenske kulture, temveč vabimo predvsem k osebnem razmisleku, kaj kultura je, in ob tem želimo veliko ustvarjalne energije, ki naj hrani našo zakladnico kulture tudi v prihodnje.
V letu 2017 se je po neki logiki dokončno obrnila generacija, s katero se je leta dolgo grozilo. Milenijci so v vseh pogledih zasedli ekonomsko aktivno pozicijo v družbi. Seveda se je ta dogodek pripravljal že nekaj let pred tem in v tistem času so liberalno-ekonomski mediji pisali o ekonomski in bančni krizi, medtem ko je marskistični del družboslovja opozarjal na krizo vrednot. Družina v tradicionalnem pomenu besede se umika novim praksam, eno-starševske družine so vedno manj vprašanje pravila oziroma izbire, saj postajajo stvar izbire, emancipacija je zašla na stranski tir in se odmaknila od vprašanja enakosti spolov proti proto-amazonski družbi, kjer psihološko kastriran moški služi zgolj razplodu in opravljanju del, ki jih ženske, pod krinko nezainteresiranosti, niso sposobne enakovredno opravljati. V teh pogojih se oblikuje post-produkcijska potrošniška ekonomija.
Temeljni produkcijski procesi postajajo vedno bolj avtomatizirani, klasični poklici izumirajo in basen o kosu kruha tone v pozabo. Ker je za razviti svet samoumevno, da če kruha ni, je vedno na voljo potica (parafraza Marie Antoniette). V teh razmerah pa se pojavi prostor za popolnoma nove poklice, za katere se zdi, da ne morejo preživeti, pa vendar so na prehodu v leto 2018 postali dokončno zasidrani v realnost, brez sramu, da zgolj zabijajo čas na račun drugih. Če smo še 3 leta nazaj razmišljali o pomenu socialnega podjetništva kot obliki nadgradnje prostovoljstva (ki je poskušalo reševati zaposlitveno stisko mladih), imamo danes protiutež v "vplivništvu". Vplivniki (ang. influencer - ne gre zamenjevati z vplivneži) so nadgradnja japievske kulture in egocentričnim posameznikom ob podpori socialnih omrežij omogočajo služenje in lagodno življenje s samopromocijo oziroma prodajo navideznega znanja.
V preteklosti je bil mnenjski voditelj avtoriteta na nekem področju, ki je imel široko splošno znanje in poglobljeno poznavanje določenega področja. Vplivnik pa ima najpogosteje zelo malo takšnega ali drugačnega znanja, svoje informacije pa interpretira skozi mnenje in omejen, egocentričen pogled, pri čemer ne razume širšega konteksta določenega pojava. To sočasno sovpada z občutkom samoumevne upravičenosti do (ang. entitlement) položaja, denarja, prepoznavnosti... Ob tem pa edina odgovornost, ki obstaja, izhaja iz odgovornosti do sebe (zagotovitve lastnega standarda) ter do tistih družbenih norm, katerih kršitev bi ogrozila zagotavljanje lastnega standarda.
V preteklosti je trg tovrstne anomalije reševal skozi ponudbo in povpraševanje. Razvoj informacijskih tehnologij, njihova dostopnost, presežek ponudbe v kombinaciji z marketingom pa vedno bolj ignorira povpraševanje, saj na podlagi psihološkega pritiska kreira zadostno povpraševanje tudi v primerih, ko bi določne produkte trg v preteklosti že davno eliminiral.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kakšne posledice ima za nacionalne ter za globalno ekonomijo post-industrijske miselnosti. Gre zgolj za nove poklice, katere ob prehodu šele dojemamo, ali pa gre za razvoj, ki ga bo potrebno regulirati ne samo zaradi fiskalnih vidikov, temveč predvsem za potrebe ohranjanja minimalne stopnje družbenega realizma.
Vedno več dela posameznik opravlja globalno. Globalno krčenje časa in prostora, ko se svet vrti 24 ur na dan, ne samo v vesoljnem temveč tudi življenjskem smislu. Ujetost sodobnega akademskega dela je dosegla višek svoje norosti z željo po najhitrejšem možnem pretoku (ne)znanja. Vedno manj časa je za tisto kreativno odmaknjenost od sveta, zaprtost v laboratorij ali ujetost med knjige, vedno pomembnejše je predstavljati (ne)rezultate brez razmisleka o tem, kaj dejansko so. Pa vendar je ta možnost izmenjave informacij in mnenj definitivno eden izmed ključev napredka, oziroma bogatitve takšnega ali drugačnega znanja. Študentje in predavatelji imajo ob nekaj spretnosti dodatne možnosti pri lažjem spoznavanju tujih okolij skozi različne finančne spodbude, med katerim je v Evropi definitivno najbolj prepoznan Erasmus+. Dejansko je super, spoznaš dežele, spoznaš nove ljudi, prijatelje, ljubimce... ali pa nekje na tej poti odkriješ tisti košček iluzije, da čas teče s pred-tehnološko hitrostjo. Ob 1h zjutraj pišem ta zapis med dvodnevnim postankom v Trnavi na poti v Prago. Čez štiri dni se vračam na kratko nazaj v Slovenijo. Vmes bom srečal kolege iz nekaj držav, ponovno videl nekatera, meni draga, mesta. Nekatera od njih poznam bolje kot Ljubljano ali Novo mesto...(Spo)znanje - tista "Eureka", ko ugotoviš, da si imel ves čas narobe in da nimaš moči nad ničemer razen nad svojimi odločitvami. Iz ujetosti v dnevne rutine domačega udobja tega ne vidiš. Sedi tri ure na letališču, čakajoč odhod, usedi se na vlaki in prisluhni tirom, pojdi na "road-trip". Sam, z nekom, v snegu, ponoči, v sončni pripeki. Ne zaradi turizma, ne zaradi znanja, temveč zaradi občutkov. Karlov most je znamenit, toda zavest, da sediš v lokalu, kjer je pred sto leti Einstein preživljal svoje praško obdobje, je vredna več. Komercialna ničevost destinacij, ujetih v primež turistov, je pripeljala do tega, da celo simboli globalnega reda odsvetujejo določene lokacije.
Študij je danes vedno bolj destinacijski turizem, razvid na imenu do točke, ko postane sam sebi namen. Pred nekaj dnevi se mi je nekdo hvalil, da je študiral na eni najbolj prestižnih univerz na svetu. Pri tem pa je pozabil, da so temelji ekonomije enaki povsod, razlika je samo v ideološkem pogledu na matematično realnost. Širina pogleda je navadno tisto, kar dela razliko med znanjem in razumevanjem. In ravno študijske poti so tisto, kar razvija širino pogleda. In tisto, kar v tem globalnem kaosu vsaj občasno omogoči preklop od informacij k mislim.
Naša partnerska institucija - Fakulteta za dručbene vede Karlove univerze v pragi (foto: UP)
Že od antike dalje je očitno, da je družba, ki se ukvarja bolj s podobo svojega krožnika kot napredka #foodstagram, obsojena na propad. V zadnjih nekaj mesecih smo priča velikim premikom navzdol. V paniki pred ekonomsko migracijo je ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v sodelovanju z ministrstvom pristojnim za policijo (notranje zadeve uradno) v duhu internacionalizacije pripravilo priporočilo podobno Trumpovem (s to razliko, da je sporni Trumpov seznam panično logičen), po katerem potencialni študentje določenih držav po definiciji niso dobrodošli (Nepal, Bangladeš, Indija, Pakistan, Rusija, Turčija). Brez skrbi Sirija, Irak, Afganistan in Arabski Emirati niso na listi. Seveda, je protiustavno neposredno prepovedati vpis študentov iz določenih držav, zato je izdano priporočilo, ki omogoča moralno paniko pred ekonomsko migracijo. Ironija je, da je svet nastal skozi ekonomsko migracijo - nabiralniška družba je selitvena (nomadska) družba, ki je v iskanju boljšega jutri (zaloge hrane) potovala po svetu (Zoran Predin - kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto mrzlo Rusko reko....). Da seveda ne izgubljamo besed o vseh kasnejših migracijah, znotraj katerih so predhodniki moderne Evropske družbe kolonializirali svet. Tokrat je edina razlika, da je Evropa tista, v katero se po svoje oropano dostojanstvo vrača truma zgodovinsko zlorabljenih narodov (resnica boli, ampak gora migracijskih pretakanj se je začela ko je proto-evropska civilizacija in kasneje Evropska civilizacija zavojevala, kolonizirala ali drugače podjarmila azijske, afriške in prvobitne ameriške civilizacije (je bilo fino imeti črne sužnje, danes pa Francozi ne vedo kam z goro Alžircev). Pa ni samo slovensko izobraževalno ministrstvo zmedeno med internacionalizacijo ter strahom pred migracijskimi zlorabami, da ne bo pomote. Ta razmislek je dejansko odziv na novico, da dunajsko letališče z novim letom uvaja biometrični nadzor (scan obraza) za vse (ne glede na to, ali so državljani EU ali tretjih držav), v kolikor vstopajo v Avstrijo (EU) iz območja tretjih držav. To pomeni, da bo vsak, ki bo priletel iz ne-evropske države (vključno z Avstrijci) pristal v knjigi obrazov (policijska verzija Facebooka), na podlagi česar bo lahko identificiran od takrat dalje po potrebi (podatki bodo seveda, v duhu sodelovanja organov zaščite polit-ekonomskih elit, na voljo tudi neavstrijskim organom zagotavljanja varnosti).
Povečevanje nadzora ne zagotavlja varnosti, varnost zagotavlja zaupanje, zaupanje pa izhaja iz besede upanje. Zato je iluzorno pričakovati, da bo Evropa izšla iz te zagate nepoškodovana, saj ni sposobna zagotavljati upanja niti lastnim državljanom, in enako velja za vsako posamično državo, vključno Slovenijo, kjer 20% državljanom živi pod pragom revščine ali socialne izključenosti. Ne zaradi nekih navideznih ekonomskih migrantov, temveč zato, ker država nima vizije, niti poguma, kaj šele temeljnih človečanskih vrednot utemeljenih v ustavi. In v taki situaciji nadzor, državno zastraševanje in iskanje zunanjih sovražnikov omogoča, da čreda ostane pod kontrolo in ne prevprašuje neobstoječe avtoritete države, ki to že davno ni, saj je vprašljiva tako njena suverenost kot legitimnost.
Svet je danes varnejši kot kadarkoli v zgodovini človeštva. Pa vendar vsak dan srečujemo takšne in drugačne grožnje varnosti. V tem pogledu se zdi primeren razmislek, kaj je resnična grožnja in kaj zgolj spretna manipulacija sistema. K temu razmisleku nas vodi varnostni incident na letu EasyJet-a iz Brnika v London pred nekaj dnevi, ko je bilo letalo preusmerjeno zaradi preplaha na letališče v Koelnu. Prva verzija zgodbe je zgledala kot velik fiasko varnostnega režima na Brniškem letališču, še posebno v kombinaciji s sumljivim kovčkom, ki so ga tam razstrelili samo dan ali dva pred tem. Dokler se ne zgodi velik preobrat v zgodbi, ki razkrije psihološke dimenzije incidenta. Preiskava je pokazala, da so bili "štrleči kabli" zgolj kabli za računalnik, ki so bili "preventivno nadzorovano uničeni", samo zato ker jih nekdo ni ustrezno pospravil v torbo do konca (drugače nebi nihče niti opazil ali posumil). Druga zadeva, vsa razprava o "bombah" in "eksplozijah" je bila osnovana na KNJIGI z naslovm "Kill", ki jo je nekdo od osumljencev bral in o tem verjetno debatiral s kolegoma. Reakcija nakazuje sicer primarno na zavedanje potencialne varnostne grožnje in možnost, da so slovenski mejni organi nesposobni ter da naša kontrola ne deluje (kar se je izkazalo za napačno). Z razpletom zgodbe pa se je pojavil resničen problem, ki je osnovan na umetno ustvarjani paranoidnosti družbe (katera ustreza vladajočim režimom za potrebe zbiranja podatkov o državljanih za "splošne potrebe"). Proti vsem varnostnim pregledom je glas potnika/potnice prizemljil letalo, sprožil varnostne ukrepe in ustvaril zamude v letalskem prometu ter preusmeritve in zagotovil ustrezno gospodarsko škodo (o tem se sicer ne govori, vendar je ta znesek najverjetneje milijonski - intervencija, zamude, preusmeritve). Da o dejstvu, da so tri osebe, po novem, na seznamu varnostnih služb nekje višje na lestvici opazovanja, samo zato ker je nekdo imel slabo zapakirane kable drugi pa je bral napačno knjigo ter se pogovarjal o čemerkoli (besedi explosive in bomb sta lahko uporabljeni tako za opis vsebine knjige ali kot pogovorni besedi, ki označujeta presežnost v energijskem smislu. Slovenci iz časa minimalnega spoštovanja jezika so na primer besedo bomba uporabljali tudi kot sopomenko besede super oziroma za označevanje navdušenja), niti ne govorimo.
Sočasno pa ob vseh varnostnih ukrepih nihče ne prevprašuje sistematično "drugorazrednih" varnostnih groženj, ki pogosto povzročajo "prvorazredne" varnostne grožnje. Ker ni v skladu z politično in ekonomsko doktrino demokratičnega elitizma. Nikogar (razen za potrebe političnega nabiranja točk) ne zanima kako to, da so evropski narodi (ne države) obubožani (ekonomsko) in osiromašeni (kulturno). Kurativni način boja proti tovrstnim sistemskim priložnostim za napake osnovane na napadih panike, je ustrezen sodni odziv (katerega sodišča najverjetneje ne bodo podprla - čeprav je vsako dejanje proti-terorističnih ukrepov navadno grob poseg v temeljne pravice posameznika). Na drugi strani pa je upor proti demonizaciji potrebno začeti z izobraževanjem. O svobodi govora, o pravici do zasebnosti, o odgovornosti države in ekonomskih subjektov v razmerju do posameznikov kot državljanov in potrošnikov. In nenazadnje skozi opismenjevanje, tolerantnosti in sposobnost kritičnega vrednotenja realnosti. Incident Brnik-Stansted, je dokazal, da je naznanitelj, kot tudi celotna posadka letala padla na izpitu iz kritičnega vrednotenja informacij in razumevanja. realnosti. V tem pogledu je predvsem posadka letala ogrozila varnost potnikov zaradi procedur, ki so vezane na zasilni pristanek, povečan psihološki pritisk na posadko (povečana možnost človeške napake), predvsem pa je ogrozila varnost treh potnikov, za katere ni imela utemeljenega suma in jih je kljub temu izpostavila psihološkemu pritisku, potencialnim dolgoročnim psihičnim posledicam in družbenemu obsojanju.
Nenazadnje pa bi lahko v tem primeru svojo plat zgodbe zahtevala tudi Slovenija, saj je z neutemeljenim mednarodnim terorističnim preplahom dobila neprimerno publiciteto, ki krni njen ugled pred terorizmom varne države. Ampak seveda to ni v interesu političnih elit, ki zahtevajo več nadzora nad državljani (ampak o tem drugič).
Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.
Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.
Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.
Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.
Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev.
Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.
V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete).
V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.
V preteklih dneh je bila široko zamolčana razprava o vlogi informacijskih tehnologij kot dejavniku spreminjanja družbe. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu se je pod vtisom različnih tragičnih dogodkov razvila debata, ali je tehnologija tista, ki (in kako) ogroža družbo, ali pa gre zgolj za neprimerno rabo tehnologije s strani posameznikov in družbe kot celote. Verjetno odgovora na to ne bomo v celoti nikoli postavili enoznačno, vsekakor pa obstaja določeno strinjanje, da tehnologija še kako kroji družbeno realnost v taki ali drugačni obliki.
Dejstvo je, da je trenutno stanje tehnologije posledica družbenega razvoja, hkrati pa je današnji razvoj družbe že posledica tehnološkega napredka. Ne glede na paradoksalnost zapisanega je dejstvo, da je razvoj tehnologije sistematično odgovarjal na družbene potrebe po izboljšanju kakovosti življenja, do točke, ki je lastna vsaki civilizacijski strukturi, ko je vsako nadaljnje izboljšanje tehnologije nemogoče ali pa nezaželeno, saj bi ogrožalo dolgotrajno razmerje političnih moči. Zdi se, da je tehnološki napredek dosegel ravno to točko, kjer bi vse smotrne nadaljnje izboljšave prinesle koristi, ki so nevarne za obstoječo družbeno ureditev ali pa so nemogoče na trenutni stopnji znanja. Pa vendar smo priča konstantnemu izboljševanju tehnologije.
Do kdaj in do kam?
Zadnji podatki o poslovanju enega največjih inovatorjev na področju tehnologij kažejo, da je dizajnerska dovršenost dosegla točko, ko ne zagotavlja nadaljnje rasti brez resnične spremembe v tehnologiji. Na drugi strani pa smo dosegli točko rimskega imperija, s katere razvoj ni več možen. Družba, ki in ko postane obsedena s prehrano, je zapisana propadu. Rimske orgijske požrtije so odvrnile pozornost od vdorov drugih civilizacij, ki so z vseh strani krčile imperij, utemeljen na disciplini in izurjenosti enega izmed zgodovinsko najbolj dovršenih vojaških ustrojev. Današnja vsesplošna potreba po egoistični pozornosti (izražena skozi seksualizirane samo-oglase in oglaševanje prehrane kot umetnost) odvrača razmislek od vloge kulture (ne glede na to, ali slednjo razumemo kot narodnostno, civilizacijsko ali pa zgolj kot nasprotje nekulturi) in družbene biti. Tehnologija tovrstno vedenje spodbuja in s tem pripomore k osiromašenju zavesti, ki se od esencialnih in eksistencialnih vprašanj preusmerja v samopoveličevanje ega, katerega ne zanima nič kar zahteva umski napor (samo)kritiko posameznika in družbe.
Na podlagi gornje razprave, neštetih raziskav in znanstvenih publikacij se vedno znova pojavlja vprašanje, ali je neizbežni tok dogodkov mogoče spremeniti. Dokončnega odgovora na to seveda ni, je pa mogoče trditi, da ima družba še vedno moč, da zavrne prehod v sprevrženo androidno družbo. Ima družba voljo, da androidizacijo zavrne? Najverjetneje ne. To bi namreč zahtevalo ponovno učlovečenje, ki pa je vezano na izgubo tehnoloških ugodnosti, ki nam olajšujejo življenje, ter ga skupaj z nami delajo bolj predvidljivega in obvladljivega.
Glede na to, da gre za eno izmed ključnih družbenih vprašanj današnjega in jutrišnjega dne, smo na fakulteti v okviru doktorskega študija na temo upravljanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij zagotovili nov izbirni predmet, hkrati pa vabimo potencialne doktorske študente, ki jih tovrstne vsebine zanimajo, da se nam pridružijo pri iskanju odgovorov na zgoraj navedene izzive skupaj z našimi gostujočimi profesorji s CERNa, Tehniške univerze na Dunaju, Karlove univerze v Pragi in drugimi.
Pred nekaj dnevi je Slovenija precej neopazno dobila ključni usmeritveni dokument, ki določa stanje v državi čez 32 let. Za ta dokument je bilo namenjenega preko pol milijona davkoplačevalskega denarja (to ni ne veliko ne malo samo po sebi, v kontekstu ima pa verjetno popolnoma drugačno vrednost).
Če na tem mestu strnemo poudarke vizije 2050 lahko zapišemo:
- odsotnost delitev iz preteklosti,
- inovativna družba,
- vseživljenjsko učenje kot temeljno gonilo,
- kakovost življenja zagotovljena,
- državi zaupamo,
- ni administrativnih ovir,
- krožno gospodarstvo.
To zveni nadvse privlačno in primerno. Pa vendar se porajajo nekateri ključni pomisleki. Najprej pride v ospredje časovna dimenzija. Poglede na svet leta 2050 so na primer v okviru oddaje Intelekta, na prvem programu RTV SLO, predstavljali v letu 2009. Slovenska država je do razvoja nove vizije potrebovala 8 let, od 14. 4. 2009, ko je bila na sporedu oddaja z naslovom "Nov svetovni red?", ki je govorila o svetu na poti proti 2050. Po osmih letih je mogoče ocenjevati, da se opozorilo iz zaključnih minut izkazuje za vedno bolj pomembno v luči aktualnih družbeno-političnih dogodkov.
Slovenija je imela vizijo leta 1989/90, Slovenija je imela vizijo 1991/1992 in je delala na tej viziji do leta 2004, ko je postala polnopravna članica EU in NATO. Od leta 2004 do danes Slovenija ni imela nikakršne vizije. Slovenija 13 let ni vedela, kaj bi sama s sabo ter s svojim potencialom (ki se je v veliki meri vmes sistematično izseljeval v tujino, kjer danes predstavlja cvet Slovenske zgodbe o uspehu - od katere Slovenija nima nič. Imamo Slovenskega profesorja na Stanfordu, na Harvardu, na CERNu in še kje. Ti ljudje niso dokaz slovenske uspešnosti, temveč v prvi vrsti dokaz nesposobnosti Slovenije kot države, da bi znanje, produktivno generacijo zadržala doma in na ta način prispevala k slovenski konkurenčnosti v mednarodnem okolju). Danes Slovenija nima vizije, temveč drag politični pamflet, ki je davno preživel svojo inovativnost. Koncepti, kot so "vseživljenjsko učenje", "družba znanja", "kakovost življenja", "zaupanje v državo in odprava administrativnih ovir" so stvar, ki je bila v središču pozornosti pred letom 2010. Slovenija bi morala odpraviti administrativne ovire pred 15. leti, v kolikor bi želeli biti konkurenčni državam, kot so Slovaška, Češka in Poljska, katere so nas prehitele v gospodarskem razvoju v času ekonomske krize. Slovenija bi morala že davno urediti vprašanje zaupanja v državo (in pravo), namesto da posamezne (para)državne institucije ne izvršijo pravnomočne odločitve sodišča. Vseživljenjsko učenje je v Sloveniji prazna floskula, ki ne prinese realno povečanih možnosti za uspešno vključevanje v slovenski trg dela. Kakovost življenja je v zadnjih nekaj letih upadla pod vsak sprejemljiv nivo, predvsem v kolikor kakovost življenja razumemo celovito in ne zgolj kot finančne zmožnosti preživetja. V zadnjih 15. letih je delež ljudi, katerim grozi revščina ali socialna izključenost, iz 13% narasel na približno 20%, prekarno delo se je praktično normaliziralo, strah pred jutrišnjim dnem pa je dodobra načel psihološko zdravje naroda, ki je že pregovorno med bolj samomorilskimi v svetovnem merilu.
Z vidika vsega naštetega (in mnogo več izpuščenega) je vizija Slovenije nič drugega kot odlog izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev v Sloveniji ter njene modernizacije ter kot taka žalitev davkoplačevalcev, ki so po javnih informacijah za ta denar namenili približno 300 povprečnih bruto plač, kar je približno 24 let dela (pol delovne dobe) povprečnega slovenskega delavca.
Za takšno vizijo Sloveniji ne bi bilo potrebno plačati 350.000 EUR svetovalcem OECD, niti komu drugemu. Sloveniji za takšno strategijo ne bi bilo potrebno plačati 150.000 EUR za druge storitve, niti angažirati 600 ljudi, ki naj bi sodelovali pri nastajanju besedila vizije. Pogled na originalni dokument razkriva, da je bilo več sredstev vloženih v dizajn, kot v vsebino. Niti pod razno ne trdimo, da vsebina vizije ni pomembna. Nasprotno - pomembna je bila leta 2004, danes pa je urgenten ukrep, ki ga ni mogoče odlašati na leto 2050, niti na leto 2033 (za obdobje za do katerega naj se bi že pripravljala tudi strategija). Če se izrazimo v ekološkem smislu - ni več 2 minuti do polnoči, temveč je 15 minut čez polnoč, za tiste, katerim pa je bližje zdravstveni sistem - ne gre več za mravljince v roki in čuden občutek - pacient je brez zavesti, brez utripa in potrebuje defibrilator - mi pa stojimo in se pogovarjamo, če je vredno poklicati prvo pomoč.
Slovenija ima torej danes nov dokument v vrednosti 500.000 EUR, ki se imenuje vizija, v katerem odlaga reševanje nakopičenih problemov iz preteklega obdobja v oddaljeno prihodnost ter odgovornost za reševanje prelaga na pleča tistih, ki so danes mlajši od 5 let.
Pri tem se pojavlja logično vprašanje; kdo je kriv?! Odgovor je v pesmi enega ključnih kantavtorjev iz nekdanjega skupnega družbeno-geografskega prostora.
...Krivi smo mi. Od kje vsi ti paraziti, ki so vse uničili?
Ne stari moj, krivi smo mi ker smo jim dovolili....
Ob obletnici smrti Franceta Prešerna je v Sloveniji ena redkih priložnosti prevpraševanja našega kulturnega konteksta. V takšni ali drugačni obliki. Najprej je potrebno povedati, da kultura izhaja iz latinske besede "cultura", ki naj bi bila izpeljana iz besede "colere" in naj bi predstavljalo dodano vrednost, ki nekemu početju daje globlji pomen. Bodi to pisanje, raziskovanje, grafično ustvarjanje, vojskovanje ali pa kmetovanje.
Na tej točki so verjetno užaljeni vsi, ki ne vidijo bistva v tem širokem razumevanju kulture.
Kultura iz osebe, ki grize zemljo leto in dan, naredi tistega ponosnega gospodarja, ki krompirja ne zmeče na voz, ampak si vzame trenutek, da se zave svoje čustvene vezi s pridelkom. Iz pivca naredi prefinjenega občudovalca vina, ki se zaveda vseh elementov, ki so pripeljali do žlahtnine v njegovem kozarcu, in s pijačo temu primerno ravna. Iz raziskovalca naredi vedoželjnega iskalca resnice, ki presega tehnicistične zahteve po objavah. Iz grobo treniranega morilskega stroja naredi plemenitega borca, ki spoštuje ukaz, vendar mu je čast pomembnejša od zmage. Iz pisca naredi literata, ki piše, ker je njegova želja po ubeseditvi močnejša od njegovega ekonomskega interesa. In iz politika, tiste pregovorno nemoralne pojave, naredi plemenitega človeka, kateremu je blagor drugih moralni imperativ.
In mi? Danes?
Nam danes vse prepogosto zmaga, dosežki, ekonomski interes, pehanje za preživetjem in pohlep jemljejo kulturo. Jemljejo tisti presežek, ki dela razliko med bistvom civilizacije in krdelom hijen v pehanju za svoj delež plena. Naj bo praznik kulture dejansko tista iskra, ki bo sprožila drugačen odnos do tistega, kar predstavlja bistvo posameznikovega sveta. Lahko je to literatura ali pa kaj drugega. Vinogradnik naj gre v vinograd in se zave svojega blagoslova, raziskovalec naj se usede med knjige ali v laboratorij in osmisli svoje početje v razmerju do razvoja, literat naj premišljuje besede in spozna svojo sposobnost besediščenja, in tako vsak po svojem. Politik pa naj sname svojo masko vsaj pred sabo in si odgovori na vprašanje, kako je dejansko izboljšal življenjske pogoje v skupnosti, ki ga je izvolila.
Če je to preveč, potem slava spominu na smrt človeka, ki je štrlel iz svojega časa in bil bitko, ki ni bila njegova, temveč je bila bitka nastajajočega naroda, ki ni verjel v svojo samobitnost. Naj mu bodo neštetokrat recitirani verzi v uteho, ko bdi nad našo podobo kulture, ki je pogosto brez vsebine in brez spoštovanja.
Zanimiv premik je v kontekstu prepleta globinskega razumevanja umetnosti in organizacije predstavila Pečkova v članku objavljenem v Reviji za univerzalno odličnost. Zdi se, da je na koncu ključnega pomena (pozitiven) odnos. Do česarkoli. Zato je tovrsten razmislek ključnega pomena za prihodnost z vizijo, cilji in temu sledečimi uspehi.
Danes je bil objavljen intervju z našo doktorandko in predavateljico doc. dr. Marijo Turnšek Mikačić na MMC portalu. Fakulteta je ponosna, da ima v svoji sredi predavatelje, ki lahko dajo vpogled v sedanjost in prihodnost skozi oči preteklih izkušenj in nabranih kompetenc. Tisti, ki delamo z njo, vemo, kako pomembna je njena dosledna skrb za medčloveške odnose, solidarnost in toplino v času, ko se vsi pehajo za košček izpuljenega kruha od ust sočloveka.
doc. dr. Marija Turnšek Mikačić
Seveda pa Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi bili o vsaki zadevi prekomerno pametni, pri čemer ta pamet najpogosteje izhaja iz lastne nevoščljivosti, sodb in pomanjkanja vedenja. Lahko bi pustili temo ob strani, pa je vseeno prav, da izpostavimo nekatera dejstva.
Problem današnjega časa ni v tem, da starejši še vedno delajo, problem je v tem, ker mladi pričakujejo, da jim bo služba dana. (66% odstotkov mladih verjame, da je za njihovo zaposlitev odgovorna država - Pinterič, 2016). Problem je v tem, da se mladi zanašajo na sisteme socialne varnosti, malokdo (približno 7% in 24% tistih, ki so pripravljeni za službo iti v tujino) pa je pripravljen prevzeti tveganje svojega ekonomskega uspeha (Pinterič, 2016). To ne zmanjšuje odgovornosti države pri zagotavljanju spodbudnega ekonomskega okolja (fleksibilnost delovnega trga tudi na strani zaposlovanja, ne samo odpuščanja, razumna finančna obremenitev prihodkov posameznika in podjetij, zagotavljanje sorazmernosti med potrebami prebivalstva in nujnostjo delovanja države,...). Predstavitev rezultatov raziskave o poslovnih vrednotah mladih je bila organizirana v novomeški knjižnici, pa se marsikomu ni zdelo vredno.
Mladi, izobraženi, brez zaposlitve, gora težav, s katerimi se spopadamo tako na sistemskem nivoju kot tudi na nivoju nas kot posameznikov. Resnični razlog leži v osnovnem problemu sodobne generacije, ki je postavljen v točko, ki ji lahko rečemo "ne vem". Kaj boš jutri - ne vem. Kaj si želiš v življenju - ne vem. Kaj boš za kosilo - ne vem. Velik del problema leži v pomanjkanju posameznikove ambicije in pripravljenosti na trdo delo (kljub temu, da tudi to ne zagotavlja avtomatičnega uspeha). Hkrati pa je nemogoče zadovoljiti družbeno potrebo po nezadovoljstvu, saj na eni strani stari "odžirajo" delovna mesta mladim, sočasno pa mladi nimajo izkušenj (ali celo znanja). V naši predavalnici ne more preživeti predavatelj, ki bere iz knjige in ne razume tega o čemer govori. Vsak izmed naših predavateljev ima dragocene izkušnje, s pomočjo katerih lahko podkrepi svoje teoretično znanje, in to prinaša dodano vrednost.
Kar se pa tiče takšnih in drugačnih komentarjev o tem, kdo, kaj in kako, pa so zadeve čiste in jasne. Fakulteta je zavezana izpolnjevanju pravno določenih zahtev, pristojni organ za nadzor je NAKVIS. Fakulteta se dodatno zavezuje standardoma ISO 9001 in ISO 27001. Nenazadnje pa je fakulteta podvržena najstrožji kontroli s strani naših študentov. Ker nismo javni zavod ali zavod s koncesijo, k nam pridejo študentje, ki plačajo šolnino in posledično zahtevajo od nas drugačno kakovost, kot je to v primerih študentov, katerim študij (tako ali drugače) plača država, jih pogosto ni v predavalnico, potem pa se čudijo, zakaj jim diploma ne zagotovi službe. K nam študentje pridejo po znanje ne po diplomo.
Približuje se čas vpisov. Rednih, izrednih, zaostalih, v vseh oblikah in podobah. Bliža se čas, ko vsak poskuša pritegniti pozornost bodočih študentov. In čas, ko mora vsak bodoči študent ugotoviti česa si želi. Znanja. Vsaka resna akreditirana institucija zagotavlja vsebinski minimum. Akreditacija je na nek način državno jamstvo, da je študij, formalno gledano, ustrezno zasnovan in omogoča ustrezno izvedbo. V čem je torej dejansko dodana vrednost izbire?
Vedno je prvo vprašanje vsebine, tega, kar posameznika v življenju potencialno veseli (v kolikor na prehodu v dvajseta leta posamezniki dejansko vedo, kaj jih resnično veseli). Po pogovorih z njimi, 10, 15 let kasneje, vedno znova vidimo, da smo kot mladi imeli idejo, vendar se je kasneje izkazalo, da nas morda veseli dejansko nekaj drugega. Ne glede na to, so vsakemu dovoljene sanje trenutka in tega nima pravice odvzeti nihče - niti država. Čeprav to počne - preko promocije določenih znanstvenih disciplin na račun drugih in prerazporejanjem finančnih sredstev na način, ki ni razumljiv nikomur, ki razmišlja o dobrobiti države na dolgi rok.
Drugi vidik dodane vrednosti izbire, je dejansko ključni. Skozi leta našega delovanja smo zaznali zanimiv trend. K nam pridejo poleg študentov, ki pri nas začnejo študijsko pot, tudi ljudje, ki so predhodno študirali drugje in so študij v vmesnem času tudi opustili. Zakaj pridejo? Ne zato, ker bi bilo lahko, enostavno, nezahtevno,.. Pridejo zato, ker iščejo možnost za boljši študij. In to dobijo. Dobijo jasna navodila, kaj se od njih pričakuje. Dobijo predavatelje, s katerimi lahko komunicirajo. Dobijo mentorja, ki jih pelje in spodbuja do zaključka študijskega procesa. Dobijo odzivne podporne sodelavce, ki jih poznajo po imenu. In predvsem, dobijo na vsakem koraku občutek, da so dobrodošli, sprejeti, kot posamezniki, kot osebe z imeni in priimki, ki rastejo skupaj s fakulteto.
ISO standardi, katerim smo podvrženi, od nas zahtevajo natančnost in doslednost. Tista razlika, ki pa je dejansko pomembna, pa je v neprekinjenem poskusu zagotavljanja, da bo naslednja generacija intelektualne elite, ki bo izšla iz naše fakultete, imela poleg ustreznega znanja izostren čut za sočloveka. In to naše študente učimo s svojim zgledom.
V naslednjih tednih bo tisoče bodočih študentov razmišljalo o pravilnosti svoje odločitve. O tem kaj želijo študirati, kaj želijo postati,... Mnogi izmed njih se bodo odločili za to ali ono priložnost, ker jim tako veleva srce, ker verjamejo da je to najboljša opcija, morda ker verjamejo, da ima določena institucija najlažje pogoje za dokončanje študija. Pa naša izkušnja? Veliko študentov se na koncu prepiše k nam. Ne zato, ker je lahko. Ne zato ker je blizu, .... Zato ker vsakega študent poznamo po imenu in ga upoštevamo kot posameznika. Zato, ker mu omogočimo kar se da individualiziran pristop k študiju. Zato ker za kvaliteto jamčimo tudi z mednarodno veljavnimi certifikati obvladovanja poslovnih procesov, z drugimi besedami, ker v našo prakso uveljavljamo to, kar učimo druge.
Kaj naj povemo vsem bodočim študentom. Iz spoštovanja do tistih, ki jim znanje nekaj pomeni, študirajte zavzeto, karkoli se vam zdi zanimivo in pomembno za vaš osebni razvoj. Karkoli se boste odločili študirati, nikoli ne pozabite, da je znanje ki ga dobite skozi študijski proces zgolj podlaga, začetek, za uspešno kariero. Nikoli ne prenehajte biti radovedni in ukaželjni. Ignoranca je namreč ena najhujših tegob modernega sveta. Prav je da priznamo, da nečesa ne vemo, ni pa primerno, da "ne vem" postane plitka zavrnitev razmisleka o tej ali oni vsebini.
Seveda pa vam bomo z veseljem ponudili roko in vam iz srca zaželeli dobrodošlico, če se nam pridružite - kot študentje ali pa zgolj kot obisk.
Kdo smo? Kaj smo? Kam gremo? Kako želimo tja? Vsi (ljudje in institucije) si zastavljajo ta vprašanja (oziroma bi si jih morali) in ponujajo odgovore; samoumevne, logične, površinske, globlje,... Jih zapisujemo v dnevnike bloge, strateške dokumente, za nas in za druge, da okoli tega zgradimo lastno identiteto.
Fakulteta za organizacijske študije ni izjema. Vsakodnevno iščemo odgovore na kdo, kaj, kam in kako? Za potrebe strateškega delovanja imamo vizijo, poslanstvo vrednote za katerimi stojimo, jih uresničujemo in sledimo zastavljenim ciljem. Toda skozi naš obstoj se je izkazalo, da smo nekaj popolnoma drugega.
Smo fakulteta. Institucija. Da, vendar mnogo več, Fakulteta izhaja iz latinsega facultatem/facultas, ki opredeljuje moč, sposobnost, zmožnost, veščost. Torej smo institucija, ki ima posebne sposobnosti; sposobnosti razumevanja, pojasnjevanja in razvoja družbenih konceptov, ki so nujni za boljši jutri. Imensko je takih veliko, vprašanje pa je koliko izmed njih se v tem smislu prepoznava.
Smo akademija. Ne kot institucija, amapk toliko bolj kot prostor izhajajoč iz latinske besede academia, ki primarno opredeljuje prostor, kjer je Platon učil svoje učence svojih spoznanj in metod. Sekundarno pa označuje prostor v katerem se oblikuje skupnost učencev in učiteljev, ki skupaj razvijajo nova spoznanja.
Smo torej skupnost s specifičnimi znanji, ki želi posvojih najboljših močeh zagotoviti boljši jutri na podlagi naših znanj, ki jih skupaj razvijamo in nadgrajujemo.
Predvsem smo pa ljudje. V letih delovanja smo skozi različne izzive razvili predvsem to zavest. Ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo smo in moramo ostati predvsem ljudje. V času t.i. masovnih podatkov (big data), tehnologizacije družbe, ekonomske dekadence in čustvenega razpada družbe, vedno znova spoznavamo, da je naše bistvo v tem, da v cinični relanosti ohranjamo in širimo človečnost, kot vrednoto. Dejstvo, da nismo podvrženi logiki državnega finančnega pogojevanja, nam omogoča in nalaga odgovornost, da zagotavljamo znanja in spoznanja, ki so izven dosega sorodnih institucij, ki kreirajo znanje po nareku proračunske finančne logike.
Poročilo OECD Science, Technology and Industry Scoreboard 2015: Innovation for growth and society: Higher education and basic research razkriva, milo rečeno, zanimivo stanje slovenske raziskovalne bede. Tako v smislu investiranja v napredek znanja, kot tudi v smislu rezultatov. Preglede visokošolskih izdatkov za raziskave in razvoj z manj kot 0,3% BDP Slovenijo uvršča v poslednjo četrtino primerjanih držav, krepko za Češko in tudi za Slovaško. Ta vsota je za polovico nižja od povprečja Evropske unije ali OECD.
Čeprav država, financira večino raziskovalne dejavnosti, se v Sloveniji več kot 50% bazičnih raziskav opravi izven visokošolskega sistema ali vladnih raziskovalnih programov (v večini države OECD, visokošolske institucije in vladne ustanove opravijo krepko preko 70% temeljnih raziskav). Iz tega sledita dva potencialna zaključka. Ali država financira bazično raziskovalno dejavnost podjetjem ali pa so sredstva, ki jih država namenja za raziskave porabljena nenamensko.
Verjetno gre za zmes vrste različnih težave, začenjši pri odnosu do znanja kot vrednote - tako v družbi, kot posledično v gospodarstvu in državi. Model raziskovalnih programov ARRS sistematično zapira nagrajevanje raziskovalnega dela institucij, ki niso del raziskovalnega kompleksa tudi v točkah, ko sistematično doprinašajo k uveljavljanju Slovenije kot znanstvene skupnosti. Praksa iz nekaterih držav (ki so po relativnem vložku v znanost pred nami (Češka, Slovaška) napeljuje na zanimiv način spodbujanja znanstvene dejavnosti skozi sistem plačila za publikacijo (ki sicer ima določene omejitve vendar lažje premostljive, kot pa je razbitje sistema lagodnega financiranja pogosto minimalnih učinkov. Kako deluje:
- institucija za vsako publikacijo na podlagi finančne tabele dobi določeno vsoto denarja (npr. za znanstveno monografijo - 5000€). Od te vsote gre del nagrade avtorju(avtorjem) del pa si zadrži fakulteta (pustimo upravičenost tega zadrževanja, vendar je razumno, saj daje raziskovalcu pogoje za delo).
Slovenija ima enega najbolj razdelanih nadzornih sistemov raziskovalne dejavnosti (SICRIS), in bi implementacija takega mehanizma predstavljala relativno enostaven ukrep, ki bi omogočil namesto programskega plačevanja, pogosto mizernih učinkov, nagrajevanje znanstvenega dela na podlagi rezultatov, pri čemer ne bi v naprej diskriminiral in diskreditiral institucij, katerih kapacitete so omejene pa vendar proizvajajo relevantno znanje. Slovenija je v zadnjem obdobju sistematično zaostrila znanstvene kriterije (pogosto tudi čez mejo razumnega), bi lahko v tem pogledu tudi ustrezno spodbujala dobro delo. Predlog gre lahko v smeri, da se znanstvene objave v revijah, indeksiranih bazah sistema Web of Knowledge, monografije in poglavja pri uglednih tujih založbah (ARRS ima točno določeno listo) ustrezno nagradijo ne glede na institucijo iz katere raziskovalec prihaja.
Ne glede na povedano pa ostaja dejstvo, da so znanstveni rezultati v Sloveniji podcenjeni, kar zmanjšuje dolgoročno konkurenčnost Slovenske ekonomije, kar rezultira v visokih davčnih obremenitvah iz katerih se čedalje težje financira tudi zgolj minimalno funkcionalnost države, temu sledi nadaljnje krčenje financiranja znanosti,....
25.1.
2017 smo, v sodelovanju z občinsko knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu,
organizirali predstavitev knjige na temo poslovnih vrednot slovenske
mladine. V času, ko imajo vsi (od politike do gospodarstva) polna usta
potrebe po sodelovanju med akademsko sfero in gospodarstvom se je zgodil
čudež, da kljub pravočasni napovedi, različnim vabilom in v
pričakovanju, da gre za pomembno temo, skoraj ni obiskovalcev.
Tega
ne moremo jemati osebno, to ni vprašanje, kdo je kdo in kdo je
organiziral ter zakaj. To je vprašanje slovenskega odnosa do znanja in
do prihodnosti. Do znanja predvsem skozi prizmo, da je raziskava na temo
prihodnosti ostala sistematično spregledana. Ker vrednote mladih ne
zanimajo nikogar, saj točno vemo kakšni so/smo.
Do
prihodnosti pa v smislu tega, da nikomur ni mar kam bo prihodnja
generacija odšla in s sabo odpeljala naše pokojnine, vnuke, zdravstvne
ugodnosti, in nenazadnje kako bo razprodala to zaplato zemlje, ki jo
imenujemo Slovenija. Ni bilo lokalnih ravnateljev, ni bilo lokalnih
učiteljev, ni bilo lokalnih gospodarstvenikov, ni bilo lokalnih
politikov. Zato ker vsi vemo kakšna je današnja mladina, nevzgojena,
prekvalificirana in brez znanja ter brez politične odgovornosti da voli
"pravo" politiko. Medtem pa četrtina mladih vidi rešitev, za svoje
ekonomske tegobe, v tujini. Četrtina mladih živi v revščini, dve tretini
mladih verjameta, da je država dolžna zagotoviti delovna mesta in samo
dobrih sedem odstotkov, verjame vase in svoje sposobnosti, da lahko
pripomorejo k boljši ekonomski podobi Slovenije. To ni dovolj, vendar se
ne bo spremenilo, dokler bodo tisti, ki nosijo današnjo odgovornost za
jutrišnjo družbeno blaginjo brez slabe vesti spregledali informacije o
tem, kakšno je dejansko stanje.
