petek, 29. maj 2020

Vprašanja o študiju na daljavo in cilji izobraževanja

Malo ozadja – sem interdisciplinarka – kot učitelj in kot študent. Med drugim se že 20 let izobražujem za poučevanje na daljavo – sem v vlogi študenta, kjer se učim različnih pristopov, strategij in metod  o integraciji IKT v študijskem procesu.  Aktivno poučujem na daljavo že zadnjih 18 let – sem v vlogi učitelja, in sicer v tujini in v Sloveniji. Poučujem oz. sem 'facilitator' učiteljem ter bodočim učiteljem o  integraciji IKT orodja v njihovo poučevanje, poučujem pa tudi študente na dodiplomskem in podiplomskem študiju na svojem področju. Ko to pišem, ne morem verjeti, kako hitro je že minil čas in tudi o vlogi učitelja, šolstva ter razvoju različnih orodij za delo na daljavo.

Opazili smo, da so se učitelji, kljub izzivom, na vseh ravneh izobraževanja izkazali s študijem na daljavo. Tako rekoč čez noč so se pedagogi in andragogi prelevili v učitelje na daljavo in na hitro, kolikor so zmogli, pretvorili učne vsebine za delo na daljavo. Ali je bilo uspešno? Bomo še videli. Ali so bili udeleženci zadovoljni? Nekateri pritrdijo in nekateri ne. Ali je bilo pravično za vse? Vsekakor ne! Ne le pomanjkanje računalnikov, programov, strežnikov, nedostopnost do interneta itn., ampak tudi premalo primernega znanja učiteljev, na kakšen način, s katerimi pristopi in kako pretvoriti predmet. Pa tudi udeležencem študijskega procesa ni bila omogočena pripravljenost za popolno delo na daljavo.

To, kar smo videli od marca dalje, je bil res 'eksperiment', kot nekateri pravijo, o hitri uvedbi in izvedbi študija na daljavo na globalnem nivoju.

Poraja se vprašanje, ali je študij na daljavo le pretvorba predmeta, ki smo ga imeli fizično v predavalnici s posnetim predavanjem? Seveda ne! Nekateri sprašujejo, kaj je bolje – študij na daljavo ali klasičen študij. Na kratko povedano, nobena od teh oblik ni boljša ali slabša, vendar je odvisna od mnogih dejavnikov.

Raznovrstne raziskave so pokazale, da je od vseh oblik – torej, fizično (tradicionalno) izobraževanje ter razne oblike 'online' študija, kombinirana oblika študija najbolj učinkovita. Zelo na splošno – kombinirana pomeni, nekaj je fizično (tradicionalno) in nekaj na daljavo (online). Če pa primerjamo online oblike v primerjavi s tradicionalnim načinom (mimogrede, to je izjemno težko raziskovalno primerjati) pa izsledki kažejo, da je ena oblika tako rekoč enako učinkovita kot druga.

Vendar, ali je pravo vprašanje – katera oblika je boljša? Morda je bolj vmesno vprašanje, katera orodja so najboljša, da pride do učenja, znanja? Ter pri katerih ciljih in za katero skupino študentov je najbolj primerna fizična oblika, za katere kombinirana oblika in za katere popoln študij na daljavo? In morda, kot se sprašuje Bates (2016),  katere izzive imam kot učitelj (oz. katere izzive imajo moji študenti) in katera oblika/orodje je najbolj primerna za te izzive? Ter kakšna je kakovost izvajanja fizične oblike ter oblike na daljavo? Kakovost izvedbe študijskega procesa pa je ena izmed najbolj pomembnih faktorjev, tako fizične izvedbe kot izvajanja na daljavo oz. 'online'.

Kot učitelji se moramo naučiti, kako uporabiti digitalne tehnologije, da prenesemo učno izkušnjo. Kakšne izide lahko pričakujemo s kombinirano obliko oz. z 'online' obliko? Delo na daljavo lahko poudarja delo na veščinah/kompetencah, reševanje raznih problemov (tudi z razvojem umetne inteligence), omogoča tudi, da so predavanja posneta, študenti jih predhodno poslušajo in pridejo na naslednje srečanje, da utrdijo, sprašujejo, rešujejo glede na to, kar so poslušali (t.i. flipped clssroom oz. obrnjeno učenje). Pridobijo pa tudi veščine za uporabo tehnologije, upravljanje z znanjem, samostojno učenje,…
Nove tehnologije in razvoj umetne inteligence bodo vplivale na spremembe v sami izvedbi poučevanja tako, da bo bolj zanimivo za učitelja ter da bodo študenti bolj zavzeti za učenje. Za preobrazbe predmetov je potrebno delo v timih, kjer se na primereni način pogleda učne cilje, izbere primerna orodja za izvedbo in ocenjevanje ter način poučevanja.

Na nedavnem spletnem seminarju (20. 5. 2020; COVID-19’s Impact on the Future of Higher Education: What University Leaders Should Be Thinking About Now) je dr. Govindarjan iz Dartmouth College poudaril, da moramo kot institucije najprej razjasniti, kaj je naš cilj. Če je naš cilj prenos znanja, potem bo čez x število let tehnologija to že omogočila z razvojem umetne inteligence in kot institucija ne bomo več obstali.  Če pa je naš cilj, da soustvarjamo znanje, razvijamo kreativnost, samostojno reševanje problemov, naučiti študente povezovanja konceptov, prepričavanj, ocenjevanj,… v teh primerih pa tehnologija ne more tega narediti in zato so potrebne tako fizične kot online oblike – t.i. kombinirane oblike.

Zaključujem še z dodatnimi vprašanji na katere še nimam odgovorov, in sicer - Kaj je ta globalni eksperiment o študiju na daljavo pokazal? In katere dobre prakse iz zadnjih mesecev lahko prenesemo v fizično obliko?


prof. Dr (PhD, ZDA) Annmarie Gorenc Zoran


(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

petek, 8. maj 2020

Trikotnik raznolikosti, paradoksa in tolerance

Smo v času popuščanja omejitev glede epidemije, ki je upajmo za nami / in po napovedih nekaterih, ponovno pred nami? Živimo v pričakovanju, da bo počasi vse »po starem« oz. »tako kot je bilo nekoč« a ti dilemi sta nam še precej megleni. Ker se počasi končuje obdobje prisilnega ustavljanja in previdnega ponovnega zagona sistema (od posameznega gospodinjstva, podjetja, občine, do države, regije, EU in sveta; od nano do makro pogleda) imamo sedaj morebiti še dovolj časa za bolj poglobljeno razmišljanje o različnih temah. Ko bo ponovno na vrsti vsakodnevno »po časovnici urejeno življenje«, bo tega fokusa vedno manj. Za današnje uvodno razmišljanje podajam nekaj osnovnih stvari, ki se mi zdijo pomembna za uspešno življenje sistema, in s katerimi se vsakodnevno soočamo, to so: raznolikost, paradoks in toleranca.

Raznolikost je eden izmed največjih izzivov, s katerim se soočamo v sodobnih družbenih sistemih in obstajajo praktični, gospodarski in etični razlogi, da se z njo sprijaznimo. Raznolikost se nanaša na pravično in enakovredno obravnavo vsakega posameznika ne glede na osebne okoliščine, med katere sodijo rasa, barva kože, spol, starost, etnična pripadnost, narodnost, veroizpoved, spolna usmerjenost, zakonski stan, starševstvo, dohodek oziroma premoženje in politično ali drugo prepričanje, pripadnost določeni subkulturi, osebni stil, svetovni nazor in številne značajske poteze posameznikov. 

Druga tema za razmislek je paradoks (Jin-Jang oz. protislovje) s katerim se vsakodnevno soočamo in v nas spodbuja k razmisleku o zapletenih in soodvisnih pojavih v realnem (nasprotje od virtualnega, tudi na daljavo) življenju. Paradoks nas napeljuje na spoznanje, da ni enostavnih in enoznačnih rešitev za te pojave. Najbolj izraziti paradoksi na področju menedžmenta sistema so npr.: centralizacija / decentralizacija; zapleteno / enostavno; ljudje / profit; prostovoljno / prisilno; kontrola / prostost; staro / novo; sodelovanje / tekmovanje; prilagodljivost / stalnost ipd. Pretirano poudarjanje enega gre na škodo drugega (kot npr. neenakost – ni enako kot raznolikost!, tudi igra ničelne vsote ali politično imenovano populizem). 

Tretja tema, ki jo lahko povzamemo kot skupni imenovalec za predhodne dve, pa je povezana s toleranco oz. strpnostjo. O njej je že leta 1928 pisal eden izmed najbolj branih avtorjev na svetu Napoleon Hill v njegovem znamenitem delu Zakonu o uspešnosti (The Law of Success). V obsežni 25-let trajajoči študiji najbolj uspešnih posameznikov, je bila toleranca eden izmed predpogojev zanjo. Nestrpnost je oblika neznanja ter glavni vzrok vseh svetovnih konfliktov in generira sovražnike v poslovnem in družbenem okolju. Pri toleranci naj bi manj časa namenili nasprotovanje drug drugemu in več napora v iskanju soglasja.

                                                                                                                     prof. dr. Mirko Markič

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)