Napotki menedžerjem na začetku njihove karierne poti

Današnji razmislek se mi je porodil ob izpolnjevanju anketnega vprašalnika za potrebe diplomske naloge ene od naših študentk. Bil sem naprošen za osebni pogled na ključne gradnike oziroma vrline, za katere osebno menim da bi jih moral upoštevati vsak menedžer na začetku svoje karierne poti.
Imam habilitacijo za področje menedžmenta, proučujem različne vidike organizacije in menedžmenta, imam večletne praktične izkušnje na tem področju, spremljam primere dobrih praks, poskušam razumeti vodilne avtorje iz tega področja…..toda vseeno me je to enostavno vprašanje postavilo v nelagodno situacijo. Čutil sem soočenje s prvinskim izzivom.
Nisem bil vprašan kaj o tem predavam in kaj o tem kdo piše. Niti ni študentke zanimalo kakšni so izsledki raziskav iz tega področja. Zanimalo jo je moje osebno mnenje. Enostavno vprašanje in pričakovanje enostavnega odgovora od »profesorja«. Čisto pravično. Tako kot postavim na izpitu vprašanje jaz, sedaj študentka postavlja vprašanje meni. Pričakuje odgovor. Čutim pritisk omejenosti časa za odgovor. Ob spoznavanju dejstva da se s tem študentje srečujejo na vsakem izpitu, razmišljam o strategiji odgovora. Ni mi vseeno. Reši me razlaga mojega osebnega prepričanja oziroma razlaga mojih osebnih izkušenj, ki pretežno izhajajo iz moje »izjave o osebnem poslanstvu«.
Moji napotki menedžerjem na začetku njihove karierne poti so:
· Čim prej oblikujete lastno izjavo osebne odličnosti in internalizirajte vrednote:

o Odličnost
o Človeški odnosi
o Znanje
o Ustvarjalnost
o Odgovornost
o Lojalnost
o Verodostojnost
o Agilnost/proaktivnost

· Delo oziroma ustvarjalnost posvojiti kot vašo ključno vrednoto.
· Čim prej čim in čim celovitejše spoznajte stroko vaše organizacije.
· Šolajte in usposabljajte se ob delu.
· Poskrbite za odličnost vašega osebnega razvoja (telesno, umsko, duhovno in duševno).
· Iščite, razumite in izkoristiti najboljše prakse izven vaše organizacije.
· Pridobiti čim več mednarodnih izkušenj.
· Vzpostavite čim širše socialno omrežje.
· Negujte etičnost razmišljanja in delovanja.

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

Samorefleksija kot metoda in kot nujnost

Na FOŠ se trenutno (poleg vsega ostalega) ukvarjamo z nekaterimi ključnimi vprašanji, značilnimi za vsako resno organizacijo in za nekatere bolj čuječe (kot se opisuje sposobnost samozavedanja) posameznike. Začetek leta je vedno čas polaganja računov za preteklo obdobje in načrtovanje novega cikla. Preteklo leto smo bili tvorni na področju znanstvenega delovanja, pridobili pomembne mednarodne projekte, oziroma projekte, ki nam omogočajo naše intenzivno vpenjanje v mednarodno okolje in izmenjavo znanja. Glede na omejitve, ki v pretežni meri izhajajo iz nacionalnega okvirja, smo bili nadpovprečno uspešni. To je sicer pomembno, ampak študentje tega ne prepoznajo - kot tisti doprinos, ki ga predavatelji s tovrstnimi izkušnjami ustvarijo kot del predavanj.

Dogaja se sistematičen razvoj fakultete kot take, česar se študentje ponavadi niti ne zavedajo, kar je logično, vendar je večanje knjižnične zbirke, omogočanje študentske prakse, mednarodnih izmenjav pomembno ne samo za fakulteto kot tako, temveč predvsem za študente. V svetu naraščajoče nestrpnosti in strahu pred tujci, je možnost sodelovanja še kako pomembna izkušnja, ki naredi ta svet malo lepši. Tudi to ni najpomembnejše. 

Vsako leto za potrebe ozaveščanja svojega delovanja merimo tako razpoloženje med sodelavci in med našimi študenti. Še ena statistika, za potrebe sprejemanja odločitev in načrtovanja nadaljnjega delovanja, razen če...

Razen če ne bi že toliko let zapovrstjo naši študentje kot ključno prednost študija na FOŠ (pa imajo nekateri že kar nekaj izkušenj z drugimi visokošolskimi institucijami v Sloveniji in v tujini), kot ključno prednost sistematično izpostavljali pozitiven, prijateljski in podporen odnos do študentov in njihovega dela. 

Še kako pomembno je, da znaš biti na koncu človek, ne glede na razlike, nujnost spoštovanja standardov in pravil. Ampak vse to lahko narediš, kot robotizirana masovna proizvodnja diplomantov ali pa kot človek. In veseli nas, da nam znajo naši študentje povedati, da svoje delo še vedno opravljamo kot ljudje. 

Stokrat videno

Ponovno na poti...v istem hotelu...na pol poti... Tokrat na vzhod Slovaške...spotoma še sestanek na univerzi Comenius v Bratislavi...izmenjava izkušenj, znanj in vizitk na Tehnični Univerzi v Košicah. Znan protokol, znani igralci in znan rezultat. V Košice se vračam že od 2009, skoraj vsako leto, pogosto tudi po 3 ali 4 krat letno. Navadno sicer v nezimskem času, ko je teh 1800 km nekoliko bolj obvladljivih, tokrat pač zaupam, da bom z malo sreče pravočasno nazaj. Še vedno pod vtisom razmisleka o kulturi, podkrepljeni z dodatnimi informacijami o razpadu bralnih navad med ljudmi in nekaterimi razgovori, ki sami po sebi niso stvar javnega prostora....

In ravno danes, ko najbolj zagnani pričakujejo presežek 50ih odtenkov svobode, da v njihovem imenu premakne meje, katerih sami ne upajo, tisti bolj tradicionalni, bodo nekomu podarili morda cvet ali nekaj trenutkov zasebnosti, šolniki nam vsem lekcijo o tem, kako je svet narobe sestavljen, jaz pa...nič. Razglabljal bom morda o tem, kaj in zakaj gredo stvari v eno ali drugo smer, pa vendar, že dolgo časa je ena sama stvar, ki prihaja vedno znova na plano. No, dve... ok, v bistvu tri.

1. Ne pozabi biti človek - kdorkoli si in karkoli počneš, bodi človek.

2. Edina neizbežnost življenja je njegov konec, vse ostalo je opcijsko. 

3. Za voljo današnjega dne, pa vendar ne samo danes. Nikoli ne naredi tega, da bi ti bilo jutri žal, ker danes nekomu nisi povedal in pokazal kako čutiš. Ne glede kako narobe je, kako nerodno je in kako paralizirajoče je. In ne samo danes. Vedno. kajti vsak danes, ki ga prestaviš na jutri, bo morda nikoli in v vsaki prižgani sveči bo obžalovanje, zakaj nisi tega naredil, dokler je bil čas...

Dom Sv Alžbety, foto: UP

Še dva dni in grem nazaj. Če greste v Košice. Nikoli v Lunik 9. Za dober ambient v Keltsko krčmo. Lepo je vsaj občasno posedeti na glavni promenadi in spočiti oči. Na ekonomski fakulteti TUKE je močan oddelek regionalnega razvoja. V bližini je relativno spodoben živalski vrt. In Erazmus+ izmenjava deluje. Pa še jezikovno ni pretežko. 

Ponovno cesta. 900 km nazaj proti Sloveniji. Domov. Na FOŠ.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

Ob dnevu kulture

Organizacija, menedžment, upravljanje in sorodne znanstvene discipline imajo na prvi pogled s kulturo relativno malo skupnega (če ob strani pustimo vprašanje organizacijske, korporativne, upravne ali kake druge sorodne "kulture", ki pretežno označuje tisto notranjo nevidno strukturo, ki določeni organizaciji daje takšno ali drugačno notranji in zunanjo povezanost). Pa vendar je vsaj ob dnevih, ki se uradno imenujejo "kulturni", na mestu razmislek o tem, kaj kultura pomeni v širšem družbenem kontekstu. 

Kultura je (poleg že omenjenih formalnih setov organizacijskih/družbenih odnosov) narodna ustvarjalna zgodovina, sodobnost in prihodnost. Za nekoga Prešern in Cankar, za drugega preplačane vstopnice za kino ali pa razmislek o tem, kako kakovost umetniških storitev pada. Današnja formalna umetnost pogosto premore manj talenta, kot jih ima poulični slikar, ki za nekaj evrov prodaja svojo vizijo Tromostovja, ali za podarjeni drobiž na Čopovi igra kitaro. Že Prešeren je zapisal "..le čevlje sodi naj Kopitar...", pa vendar je pregled svetovnega trga najdražjih slikarskih umetnin precej podoben (z očitnimi izjemami) naboru, ki ima pogosto primerljive rezultate na vsaki likovni akademiji. In tako na vseh področjih. Pa vendar...kultura je mnogo več kot to...

Je lokalna, nacionalna, kontinentalna in globalna podoba duha družbe. Je spregledan samorastniški upor, je cvileči pritisk kvazi umetnikov, da država ne namenja sredstev za njihovo "neprecenljivo" delo, je državno sponzorirana propaganda "pravoverne" umetnosti, in so tiste velike zgodbe, kjer posamezniki s svojim delom dokazujejo zmožnost preseganja eksistencialnih težav z namenom ustvarjanja esence (karkoli že s tem razumemo). Država mora v prvi vrsti zagotoviti umetniško svobodo ter osnovno kulturno izobrazbo, od tam dalje pa je stvar talenta in posameznikovega okusa, ki bo določalo ekonomsko vrednost stvaritev. Je pa iluzorno pričakovati veliko povpraševanje po Hamletu v McDružbi, in tukaj država odpove, tukaj družba odpove, tukaj odpovem jaz kot posameznik, vsakič, ko grem v kino namesto knjigarno, vsakič, ko dam prednost propagandni "holivudski produkciji" pred neodvisnim filmom. In se ob tem sočasno tolažim, da sem bil del kulturne izkušnje, saj sem se udeležil kulturnega dogodka. 

Na izobraževalnih ustanovah je, da znamo učencem, dijakom in študentom približati vprašanje kulture (in jim seveda dopustiti svobodo, da to kulturo definirajo po svoje). Kultura namreč predstavlja širši okvir znotraj katerega deluje tudi znanost. Zato ne samo, da vsem voščimo ob kulturnem prazniku vse kulturno in se spomnimo enega izmed velikanov slovenstva in slovenske kulture, temveč vabimo predvsem k osebnem razmisleku, kaj kultura je, in ob tem želimo veliko ustvarjalne energije, ki naj hrani našo zakladnico kulture tudi v prihodnje.

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

razpad post-industrijske ekonomije

V letu 2017 se je po neki logiki dokončno obrnila generacija, s katero se je leta dolgo grozilo. Milenijci so v vseh pogledih zasedli ekonomsko aktivno pozicijo v družbi. Seveda se je ta dogodek pripravljal že nekaj let pred tem in v tistem času so liberalno-ekonomski mediji pisali o ekonomski in bančni krizi, medtem ko je marskistični del družboslovja opozarjal na krizo vrednot. Družina v tradicionalnem pomenu besede se umika novim praksam, eno-starševske družine so vedno manj vprašanje pravila oziroma izbire, saj postajajo stvar izbire, emancipacija je zašla na stranski tir in se odmaknila od vprašanja enakosti spolov proti proto-amazonski družbi, kjer psihološko kastriran moški služi zgolj razplodu in opravljanju del, ki jih ženske, pod krinko nezainteresiranosti, niso sposobne enakovredno opravljati. V teh pogojih se oblikuje post-produkcijska potrošniška ekonomija. 

Temeljni produkcijski procesi postajajo vedno bolj avtomatizirani, klasični poklici izumirajo in basen o kosu kruha tone v pozabo. Ker je za razviti svet samoumevno, da če kruha ni, je vedno na voljo potica (parafraza Marie Antoniette). V teh razmerah pa se pojavi prostor za popolnoma nove poklice, za katere se zdi, da ne morejo preživeti, pa vendar so na prehodu v leto 2018 postali dokončno zasidrani v realnost, brez sramu, da zgolj zabijajo čas na račun drugih. Če smo še 3 leta nazaj razmišljali o pomenu socialnega podjetništva kot obliki nadgradnje prostovoljstva (ki je poskušalo reševati zaposlitveno stisko mladih), imamo danes protiutež v "vplivništvu". Vplivniki (ang. influencer - ne gre zamenjevati z vplivneži) so nadgradnja japievske kulture in egocentričnim posameznikom ob podpori socialnih omrežij omogočajo služenje in lagodno življenje s samopromocijo oziroma prodajo navideznega znanja. 

V preteklosti je bil mnenjski voditelj avtoriteta na nekem področju, ki je imel široko splošno znanje in poglobljeno poznavanje določenega področja. Vplivnik pa ima najpogosteje zelo malo takšnega ali drugačnega znanja, svoje informacije pa interpretira skozi mnenje in omejen, egocentričen pogled, pri čemer ne razume širšega konteksta določenega pojava. To sočasno sovpada z občutkom samoumevne upravičenosti do (ang. entitlement) položaja, denarja, prepoznavnosti... Ob tem pa edina odgovornost, ki obstaja, izhaja iz odgovornosti do sebe (zagotovitve lastnega standarda) ter do tistih družbenih norm, katerih kršitev bi ogrozila zagotavljanje lastnega standarda. 

V preteklosti je trg tovrstne anomalije reševal skozi ponudbo in povpraševanje. Razvoj informacijskih tehnologij, njihova dostopnost, presežek ponudbe v kombinaciji z marketingom pa vedno bolj ignorira povpraševanje, saj na podlagi psihološkega pritiska kreira zadostno povpraševanje tudi v primerih, ko bi določne produkte trg v preteklosti že davno eliminiral.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kakšne posledice ima za nacionalne ter za globalno ekonomijo post-industrijske miselnosti. Gre zgolj za nove poklice, katere ob prehodu šele dojemamo, ali pa gre za razvoj, ki ga bo potrebno regulirati ne samo zaradi fiskalnih vidikov, temveč predvsem za potrebe ohranjanja minimalne stopnje družbenega realizma. 

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

Potovanje kot iluzija normalnosti

Vedno več dela posameznik opravlja globalno. Globalno krčenje časa in prostora, ko se svet vrti 24 ur na dan, ne samo v vesoljnem temveč tudi življenjskem smislu. Ujetost sodobnega akademskega dela je dosegla višek svoje norosti z željo po najhitrejšem možnem pretoku (ne)znanja. Vedno manj časa je za tisto kreativno odmaknjenost od sveta, zaprtost v laboratorij ali ujetost med knjige, vedno pomembnejše je predstavljati (ne)rezultate brez razmisleka o tem, kaj dejansko so. Pa vendar je ta možnost izmenjave informacij in mnenj definitivno eden izmed ključev napredka, oziroma bogatitve takšnega ali drugačnega znanja. Študentje in predavatelji imajo ob nekaj spretnosti dodatne možnosti pri lažjem spoznavanju tujih okolij skozi različne finančne spodbude, med katerim je v Evropi definitivno najbolj prepoznan Erasmus+. Dejansko je super, spoznaš dežele, spoznaš nove ljudi, prijatelje, ljubimce... ali pa nekje na tej poti odkriješ tisti košček iluzije, da čas teče s pred-tehnološko hitrostjo. Ob 1h zjutraj pišem ta zapis med dvodnevnim postankom v Trnavi na poti v Prago. Čez štiri dni se vračam na kratko nazaj v Slovenijo. Vmes bom srečal kolege iz nekaj držav, ponovno videl nekatera, meni draga, mesta. Nekatera od njih poznam bolje kot Ljubljano ali Novo mesto...(Spo)znanje - tista "Eureka", ko ugotoviš, da si imel ves čas narobe in da nimaš moči nad ničemer razen nad svojimi odločitvami. Iz ujetosti v dnevne rutine domačega udobja tega ne vidiš. Sedi tri ure na letališču, čakajoč odhod, usedi se na vlaki in prisluhni tirom, pojdi na "road-trip". Sam, z nekom, v snegu, ponoči, v sončni pripeki. Ne zaradi turizma, ne zaradi znanja, temveč zaradi občutkov. Karlov most je znamenit, toda zavest, da sediš v lokalu, kjer je pred sto leti Einstein preživljal svoje praško obdobje, je vredna več. Komercialna ničevost destinacij, ujetih v primež turistov, je pripeljala do tega, da celo simboli globalnega reda odsvetujejo določene lokacije.
Študij je danes vedno bolj destinacijski turizem, razvid na imenu do točke, ko postane sam sebi namen. Pred nekaj dnevi se mi je nekdo hvalil, da je študiral na eni najbolj prestižnih univerz na svetu. Pri tem pa je pozabil, da so temelji ekonomije enaki povsod, razlika je samo v ideološkem pogledu na matematično realnost. Širina pogleda je navadno tisto, kar dela razliko med znanjem in razumevanjem. In ravno študijske poti so tisto, kar razvija širino pogleda. In tisto, kar v tem globalnem kaosu vsaj občasno omogoči preklop od informacij k mislim.

Naša partnerska institucija - Fakulteta za dručbene vede Karlove univerze v pragi (foto: UP)

Kič Prage (foto: UP)

Židovska četrt (foto: UP)

Žalost destinacijskega turizma (foto:UP)

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)