ponedeljek, 29. januar 2018

razpad post-industrijske ekonomije

V letu 2017 se je po neki logiki dokončno obrnila generacija, s katero se je leta dolgo grozilo. Milenijci so v vseh pogledih zasedli ekonomsko aktivno pozicijo v družbi. Seveda se je ta dogodek pripravljal že nekaj let pred tem in v tistem času so liberalno-ekonomski mediji pisali o ekonomski in bančni krizi, medtem ko je marskistični del družboslovja opozarjal na krizo vrednot. Družina v tradicionalnem pomenu besede se umika novim praksam, eno-starševske družine so vedno manj vprašanje pravila oziroma izbire, saj postajajo stvar izbire, emancipacija je zašla na stranski tir in se odmaknila od vprašanja enakosti spolov proti proto-amazonski družbi, kjer psihološko kastriran moški služi zgolj razplodu in opravljanju del, ki jih ženske, pod krinko nezainteresiranosti, niso sposobne enakovredno opravljati. V teh pogojih se oblikuje post-produkcijska potrošniška ekonomija. 
Temeljni produkcijski procesi postajajo vedno bolj avtomatizirani, klasični poklici izumirajo in basen o kosu kruha tone v pozabo. Ker je za razviti svet samoumevno, da če kruha ni, je vedno na voljo potica (parafraza Marie Antoniette). V teh razmerah pa se pojavi prostor za popolnoma nove poklice, za katere se zdi, da ne morejo preživeti, pa vendar so na prehodu v leto 2018 postali dokončno zasidrani v realnost, brez sramu, da zgolj zabijajo čas na račun drugih. Če smo še 3 leta nazaj razmišljali o pomenu socialnega podjetništva kot obliki nadgradnje prostovoljstva (ki je poskušalo reševati zaposlitveno stisko mladih), imamo danes protiutež v "vplivništvu". Vplivniki (ang. influencer - ne gre zamenjevati z vplivneži) so nadgradnja japievske kulture in egocentričnim posameznikom ob podpori socialnih omrežij omogočajo služenje in lagodno življenje s samopromocijo oziroma prodajo navideznega znanja. 
V preteklosti je bil mnenjski voditelj avtoriteta na nekem področju, ki je imel široko splošno znanje in poglobljeno poznavanje določenega področja. Vplivnik pa ima najpogosteje zelo malo takšnega ali drugačnega znanja, svoje informacije pa interpretira skozi mnenje in omejen, egocentričen pogled, pri čemer ne razume širšega konteksta določenega pojava. To sočasno sovpada z občutkom samoumevne upravičenosti do (ang. entitlement) položaja, denarja, prepoznavnosti... Ob tem pa edina odgovornost, ki obstaja, izhaja iz odgovornosti do sebe (zagotovitve lastnega standarda) ter do tistih družbenih norm, katerih kršitev bi ogrozila zagotavljanje lastnega standarda. 
V preteklosti je trg tovrstne anomalije reševal skozi ponudbo in povpraševanje. Razvoj informacijskih tehnologij, njihova dostopnost, presežek ponudbe v kombinaciji z marketingom pa vedno bolj ignorira povpraševanje, saj na podlagi psihološkega pritiska kreira zadostno povpraševanje tudi v primerih, ko bi določne produkte trg v preteklosti že davno eliminiral.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kakšne posledice ima za nacionalne ter za globalno ekonomijo post-industrijske miselnosti. Gre zgolj za nove poklice, katere ob prehodu šele dojemamo, ali pa gre za razvoj, ki ga bo potrebno regulirati ne samo zaradi fiskalnih vidikov, temveč predvsem za potrebe ohranjanja minimalne stopnje družbenega realizma. 

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

petek, 26. januar 2018

Potovanje kot iluzija normalnosti

Vedno več dela posameznik opravlja globalno. Globalno krčenje časa in prostora, ko se svet vrti 24 ur na dan, ne samo v vesoljnem temveč tudi življenjskem smislu. Ujetost sodobnega akademskega dela je dosegla višek svoje norosti z željo po najhitrejšem možnem pretoku (ne)znanja. Vedno manj časa je za tisto kreativno odmaknjenost od sveta, zaprtost v laboratorij ali ujetost med knjige, vedno pomembnejše je predstavljati (ne)rezultate brez razmisleka o tem, kaj dejansko so. Pa vendar je ta možnost izmenjave informacij in mnenj definitivno eden izmed ključev napredka, oziroma bogatitve takšnega ali drugačnega znanja. Študentje in predavatelji imajo ob nekaj spretnosti dodatne možnosti pri lažjem spoznavanju tujih okolij skozi različne finančne spodbude, med katerim je v Evropi definitivno najbolj prepoznan Erasmus+. Dejansko je super, spoznaš dežele, spoznaš nove ljudi, prijatelje, ljubimce... ali pa nekje na tej poti odkriješ tisti košček iluzije, da čas teče s pred-tehnološko hitrostjo. Ob 1h zjutraj pišem ta zapis med dvodnevnim postankom v Trnavi na poti v Prago. Čez štiri dni se vračam na kratko nazaj v Slovenijo. Vmes bom srečal kolege iz nekaj držav, ponovno videl nekatera, meni draga, mesta. Nekatera od njih poznam bolje kot Ljubljano ali Novo mesto...(Spo)znanje - tista "Eureka", ko ugotoviš, da si imel ves čas narobe in da nimaš moči nad ničemer razen nad svojimi odločitvami. Iz ujetosti v dnevne rutine domačega udobja tega ne vidiš. Sedi tri ure na letališču, čakajoč odhod, usedi se na vlaki in prisluhni tirom, pojdi na "road-trip". Sam, z nekom, v snegu, ponoči, v sončni pripeki. Ne zaradi turizma, ne zaradi znanja, temveč zaradi občutkov. Karlov most je znamenit, toda zavest, da sediš v lokalu, kjer je pred sto leti Einstein preživljal svoje praško obdobje, je vredna več. Komercialna ničevost destinacij, ujetih v primež turistov, je pripeljala do tega, da celo simboli globalnega reda odsvetujejo določene lokacije.
Študij je danes vedno bolj destinacijski turizem, razvid na imenu do točke, ko postane sam sebi namen. Pred nekaj dnevi se mi je nekdo hvalil, da je študiral na eni najbolj prestižnih univerz na svetu. Pri tem pa je pozabil, da so temelji ekonomije enaki povsod, razlika je samo v ideološkem pogledu na matematično realnost. Širina pogleda je navadno tisto, kar dela razliko med znanjem in razumevanjem. In ravno študijske poti so tisto, kar razvija širino pogleda. In tisto, kar v tem globalnem kaosu vsaj občasno omogoči preklop od informacij k mislim.
Naša partnerska institucija - Fakulteta za dručbene vede Karlove univerze v pragi (foto: UP)
Kič Prage (foto: UP)
Židovska četrt (foto: UP)

Žalost destinacijskega turizma (foto:UP)


prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)