Prikaz objav z oznako organizacija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako organizacija. Pokaži vse objave

ponedeljek, 29. januar 2018

razpad post-industrijske ekonomije

V letu 2017 se je po neki logiki dokončno obrnila generacija, s katero se je leta dolgo grozilo. Milenijci so v vseh pogledih zasedli ekonomsko aktivno pozicijo v družbi. Seveda se je ta dogodek pripravljal že nekaj let pred tem in v tistem času so liberalno-ekonomski mediji pisali o ekonomski in bančni krizi, medtem ko je marskistični del družboslovja opozarjal na krizo vrednot. Družina v tradicionalnem pomenu besede se umika novim praksam, eno-starševske družine so vedno manj vprašanje pravila oziroma izbire, saj postajajo stvar izbire, emancipacija je zašla na stranski tir in se odmaknila od vprašanja enakosti spolov proti proto-amazonski družbi, kjer psihološko kastriran moški služi zgolj razplodu in opravljanju del, ki jih ženske, pod krinko nezainteresiranosti, niso sposobne enakovredno opravljati. V teh pogojih se oblikuje post-produkcijska potrošniška ekonomija. 
Temeljni produkcijski procesi postajajo vedno bolj avtomatizirani, klasični poklici izumirajo in basen o kosu kruha tone v pozabo. Ker je za razviti svet samoumevno, da če kruha ni, je vedno na voljo potica (parafraza Marie Antoniette). V teh razmerah pa se pojavi prostor za popolnoma nove poklice, za katere se zdi, da ne morejo preživeti, pa vendar so na prehodu v leto 2018 postali dokončno zasidrani v realnost, brez sramu, da zgolj zabijajo čas na račun drugih. Če smo še 3 leta nazaj razmišljali o pomenu socialnega podjetništva kot obliki nadgradnje prostovoljstva (ki je poskušalo reševati zaposlitveno stisko mladih), imamo danes protiutež v "vplivništvu". Vplivniki (ang. influencer - ne gre zamenjevati z vplivneži) so nadgradnja japievske kulture in egocentričnim posameznikom ob podpori socialnih omrežij omogočajo služenje in lagodno življenje s samopromocijo oziroma prodajo navideznega znanja. 
V preteklosti je bil mnenjski voditelj avtoriteta na nekem področju, ki je imel široko splošno znanje in poglobljeno poznavanje določenega področja. Vplivnik pa ima najpogosteje zelo malo takšnega ali drugačnega znanja, svoje informacije pa interpretira skozi mnenje in omejen, egocentričen pogled, pri čemer ne razume širšega konteksta določenega pojava. To sočasno sovpada z občutkom samoumevne upravičenosti do (ang. entitlement) položaja, denarja, prepoznavnosti... Ob tem pa edina odgovornost, ki obstaja, izhaja iz odgovornosti do sebe (zagotovitve lastnega standarda) ter do tistih družbenih norm, katerih kršitev bi ogrozila zagotavljanje lastnega standarda. 
V preteklosti je trg tovrstne anomalije reševal skozi ponudbo in povpraševanje. Razvoj informacijskih tehnologij, njihova dostopnost, presežek ponudbe v kombinaciji z marketingom pa vedno bolj ignorira povpraševanje, saj na podlagi psihološkega pritiska kreira zadostno povpraševanje tudi v primerih, ko bi določne produkte trg v preteklosti že davno eliminiral.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kakšne posledice ima za nacionalne ter za globalno ekonomijo post-industrijske miselnosti. Gre zgolj za nove poklice, katere ob prehodu šele dojemamo, ali pa gre za razvoj, ki ga bo potrebno regulirati ne samo zaradi fiskalnih vidikov, temveč predvsem za potrebe ohranjanja minimalne stopnje družbenega realizma. 

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

torek, 14. februar 2017

Nova vizija Slovenije

Pred nekaj dnevi je Slovenija precej neopazno dobila ključni usmeritveni dokument, ki določa stanje v državi čez 32 let. Za ta dokument je bilo namenjenega preko pol milijona davkoplačevalskega denarja (to ni ne veliko ne malo samo po sebi, v kontekstu ima pa verjetno popolnoma drugačno vrednost).

Če na tem mestu strnemo poudarke vizije 2050 lahko zapišemo:
- odsotnost delitev iz preteklosti,
- inovativna družba,
- vseživljenjsko učenje kot temeljno gonilo,
- kakovost življenja zagotovljena,
- državi zaupamo,
- ni administrativnih ovir, 
- krožno gospodarstvo.

To zveni nadvse privlačno in primerno. Pa vendar se porajajo nekateri ključni pomisleki. Najprej pride v ospredje časovna dimenzija. Poglede na svet leta 2050 so na primer v okviru oddaje Intelekta, na prvem programu RTV SLO, predstavljali v letu 2009. Slovenska država je do razvoja nove vizije potrebovala 8 let, od 14. 4. 2009, ko je bila na sporedu oddaja z naslovom "Nov svetovni red?", ki je govorila o svetu na poti proti 2050. Po osmih letih je mogoče ocenjevati, da se opozorilo iz zaključnih minut izkazuje za vedno bolj pomembno v luči aktualnih družbeno-političnih dogodkov. 

Slovenija je imela vizijo leta 1989/90, Slovenija je imela vizijo 1991/1992 in je delala na tej viziji do leta 2004, ko je postala polnopravna članica EU in NATO. Od leta 2004 do danes Slovenija ni imela nikakršne vizije. Slovenija 13 let ni vedela, kaj bi sama s sabo ter s svojim potencialom (ki se je v veliki meri vmes sistematično izseljeval v tujino, kjer danes predstavlja cvet Slovenske zgodbe o uspehu - od katere Slovenija nima nič. Imamo Slovenskega profesorja na Stanfordu, na Harvardu, na CERNu in še kje. Ti ljudje niso dokaz slovenske uspešnosti, temveč v prvi vrsti dokaz nesposobnosti Slovenije kot države, da bi znanje, produktivno generacijo zadržala doma in na ta način prispevala k slovenski konkurenčnosti v mednarodnem okolju). Danes Slovenija nima vizije, temveč drag politični pamflet, ki je davno preživel svojo inovativnost. Koncepti, kot so "vseživljenjsko  učenje", "družba znanja", "kakovost življenja", "zaupanje v državo in odprava administrativnih ovir" so stvar, ki je bila v središču pozornosti pred letom 2010. Slovenija bi morala odpraviti administrativne ovire pred 15. leti, v kolikor bi želeli biti konkurenčni državam, kot so Slovaška, Češka in Poljska, katere so nas prehitele v gospodarskem razvoju v času ekonomske krize. Slovenija bi morala že davno urediti vprašanje zaupanja v državo (in pravo), namesto da posamezne (para)državne institucije ne izvršijo pravnomočne odločitve sodišča. Vseživljenjsko učenje je v Sloveniji prazna floskula, ki ne prinese realno povečanih možnosti za uspešno vključevanje v slovenski trg dela. Kakovost življenja je v zadnjih nekaj letih upadla pod vsak sprejemljiv nivo, predvsem v kolikor kakovost življenja razumemo celovito in ne zgolj kot finančne zmožnosti preživetja. V zadnjih 15. letih je delež ljudi, katerim grozi revščina ali socialna izključenost, iz 13% narasel na približno 20%, prekarno delo se je praktično normaliziralo, strah pred jutrišnjim dnem pa je dodobra načel psihološko zdravje naroda, ki je že pregovorno med bolj samomorilskimi v svetovnem merilu.

Z vidika vsega naštetega (in mnogo več izpuščenega) je vizija Slovenije nič drugega kot odlog izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev v Sloveniji ter njene modernizacije ter kot taka žalitev davkoplačevalcev, ki so po javnih informacijah za ta denar namenili približno 300 povprečnih bruto plač, kar je približno 24 let dela (pol delovne dobe) povprečnega slovenskega delavca. 

Za takšno vizijo Sloveniji ne bi bilo potrebno plačati 350.000 EUR svetovalcem OECD, niti komu drugemu. Sloveniji za takšno strategijo ne bi bilo potrebno plačati 150.000 EUR za druge storitve, niti angažirati 600 ljudi, ki naj bi sodelovali pri nastajanju besedila vizije. Pogled na originalni dokument razkriva, da je bilo več sredstev vloženih v dizajn, kot v vsebino. Niti pod razno ne trdimo, da vsebina vizije ni pomembna. Nasprotno - pomembna je bila leta 2004, danes pa je urgenten ukrep, ki ga ni mogoče odlašati na leto 2050, niti na leto 2033 (za obdobje za do katerega naj se bi že pripravljala tudi strategija). Če se izrazimo v ekološkem smislu - ni več 2 minuti do polnoči, temveč je 15 minut čez polnoč, za tiste, katerim pa je bližje zdravstveni sistem - ne gre več za mravljince v roki in čuden občutek - pacient je brez zavesti, brez utripa in potrebuje defibrilator - mi pa stojimo in se pogovarjamo, če je vredno poklicati prvo pomoč.

Slovenija ima torej danes nov dokument v vrednosti 500.000 EUR, ki se imenuje vizija, v katerem odlaga reševanje nakopičenih problemov iz preteklega obdobja v oddaljeno prihodnost ter odgovornost za reševanje prelaga na pleča tistih, ki so danes mlajši od 5 let.

Pri tem se pojavlja logično vprašanje; kdo je kriv?! Odgovor je v pesmi enega ključnih kantavtorjev iz nekdanjega skupnega družbeno-geografskega prostora. 

...Krivi smo mi. Od kje vsi ti paraziti, ki so vse uničili?
Ne stari moj, krivi smo mi ker smo jim dovolili....

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)


četrtek, 2. februar 2017

Kaj pa jutri

V naslednjih tednih bo tisoče bodočih študentov razmišljalo o pravilnosti svoje odločitve. O tem kaj želijo študirati, kaj želijo postati,... Mnogi izmed njih se bodo odločili za to ali ono priložnost, ker jim tako veleva srce, ker verjamejo da je to najboljša opcija, morda ker verjamejo, da ima določena institucija najlažje pogoje za dokončanje študija. Pa naša izkušnja? Veliko študentov se na koncu prepiše k nam. Ne zato, ker je lahko. Ne zato ker je blizu, .... Zato ker vsakega študent poznamo po imenu in ga upoštevamo kot posameznika. Zato, ker mu omogočimo kar se da individualiziran pristop k študiju. Zato ker za kvaliteto jamčimo tudi z mednarodno veljavnimi certifikati obvladovanja poslovnih procesov, z drugimi besedami, ker v našo prakso uveljavljamo to, kar učimo druge. 
Kaj naj povemo vsem bodočim študentom. Iz spoštovanja do tistih, ki jim znanje nekaj pomeni, študirajte zavzeto, karkoli se vam zdi zanimivo in pomembno za vaš osebni razvoj. Karkoli se boste odločili študirati, nikoli ne pozabite, da je znanje ki ga dobite skozi študijski proces zgolj podlaga, začetek, za uspešno kariero. Nikoli ne prenehajte biti radovedni in ukaželjni. Ignoranca je namreč ena najhujših tegob modernega sveta. Prav je da priznamo, da nečesa ne vemo, ni pa primerno, da "ne vem" postane plitka zavrnitev razmisleka o tej ali oni vsebini.
Seveda pa vam bomo z veseljem ponudili roko in vam iz srca zaželeli dobrodošlico, če se nam pridružite - kot študentje ali pa zgolj kot obisk. 

nedelja, 8. maj 2016

Lov na čarovnice

Danes mediji sramežljivo objavljajo novico o profesorju matematike, ki so ga v ZDA začasno zadržali zaradi sumničave sosede na letalu. Slednja ga je zaradi "bližnjevzhodnega videza" in nerazumljivega pisanja najavila letališkim organom, ki so ga naslednji dve uri zasliševali. Na koncu se je izkazalo, da gre za uglednega in priznanega znanstvenika, brez posebnih terorističnih vzgibov. 
Glede na to, da gre za našega stanovskega kolega se zdi primerno, da temu posvetimo nekaj vrstic razmisleka o tem kam gre sodobna družba, ki se utaplja v poplavi informacij, ne da bi imela na voljo ustrezne mehanizme za njihovo filtracijo. Opisani primer kaže na enega izmed vidikov ponavljanja zgodovine, ko so posamezniki v svoji nevednosti vsakršni drugačnosti pripisovali nadnaravni/ čarovniški in pogosto škodljivi vpliv. Vprašanje je kaj je bolj groteskno - gospa, ki ne prepozna matematične enačbe, ali gospa, ki verjame, da je matematična enačba kodirano sporočilo terorista. Ne glede na odgovor za katerega se odločimo, imamo dve izpeljani dejstvi. Da se neznano povezuje z negativnim in da obstajajo posamezniki, ki s svojo nevednostjo povzročajo vsesplošno paniko. Zgodba nas tako vrača nekaj stoletij nazaj, ko je bil krivec, za vsako nepojasnjeno smrt živali, čarovniški urok zaradi katerega je navadno določena nedolžna oseba zgorela na grmadi. 
Edino zdravilo zoper tovrstno preganjanje navideznih teroristov, škodljivcev in podobne človeške nevarnosti je v prvi vrsti v zagotavljanju ustrezne izobrazbe, ki tako ni samo spričevalo ali diploma, ampak predvsem sposobnost dojemanja realnosti skozi sposobnost kritičnega vrednotenja dejanskosti, ki preprečuje izbruhe panike ter preganjanje navideznih čarovnic. Žal pa zgodovina vseskozi dokazuje, da je neizobraženost pri oblasteh še kako dobrodošla, saj omogoča večji nadzor prebivalstva skozi spodbujanje kulture strahu, ki elitam omogoča ohranjanje njihovega primata. 
V tem duhu se zdi ključna vloga moderne akademije (ki v tem pogosto zataji), zagotavljanje znanja in spodbujanje kritične presoje realnosti. Le tako je namreč mogoče preprečiti preganjanje navideznih čarovnic ter ponovno zagotoviti ideal demokracije, t.j. da vrhovna suverena oblast vedno pripada ljudstvu, ki lahko aktualne vladarje odstavi takoj ko ima občutek, da slednji ne služijo več ljudstvu temveč svojemu žepu.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)