razpad post-industrijske ekonomije

V letu 2017 se je po neki logiki dokončno obrnila generacija, s katero se je leta dolgo grozilo. Milenijci so v vseh pogledih zasedli ekonomsko aktivno pozicijo v družbi. Seveda se je ta dogodek pripravljal že nekaj let pred tem in v tistem času so liberalno-ekonomski mediji pisali o ekonomski in bančni krizi, medtem ko je marskistični del družboslovja opozarjal na krizo vrednot. Družina v tradicionalnem pomenu besede se umika novim praksam, eno-starševske družine so vedno manj vprašanje pravila oziroma izbire, saj postajajo stvar izbire, emancipacija je zašla na stranski tir in se odmaknila od vprašanja enakosti spolov proti proto-amazonski družbi, kjer psihološko kastriran moški služi zgolj razplodu in opravljanju del, ki jih ženske, pod krinko nezainteresiranosti, niso sposobne enakovredno opravljati. V teh pogojih se oblikuje post-produkcijska potrošniška ekonomija. 

Temeljni produkcijski procesi postajajo vedno bolj avtomatizirani, klasični poklici izumirajo in basen o kosu kruha tone v pozabo. Ker je za razviti svet samoumevno, da če kruha ni, je vedno na voljo potica (parafraza Marie Antoniette). V teh razmerah pa se pojavi prostor za popolnoma nove poklice, za katere se zdi, da ne morejo preživeti, pa vendar so na prehodu v leto 2018 postali dokončno zasidrani v realnost, brez sramu, da zgolj zabijajo čas na račun drugih. Če smo še 3 leta nazaj razmišljali o pomenu socialnega podjetništva kot obliki nadgradnje prostovoljstva (ki je poskušalo reševati zaposlitveno stisko mladih), imamo danes protiutež v "vplivništvu". Vplivniki (ang. influencer - ne gre zamenjevati z vplivneži) so nadgradnja japievske kulture in egocentričnim posameznikom ob podpori socialnih omrežij omogočajo služenje in lagodno življenje s samopromocijo oziroma prodajo navideznega znanja. 

V preteklosti je bil mnenjski voditelj avtoriteta na nekem področju, ki je imel široko splošno znanje in poglobljeno poznavanje določenega področja. Vplivnik pa ima najpogosteje zelo malo takšnega ali drugačnega znanja, svoje informacije pa interpretira skozi mnenje in omejen, egocentričen pogled, pri čemer ne razume širšega konteksta določenega pojava. To sočasno sovpada z občutkom samoumevne upravičenosti do (ang. entitlement) položaja, denarja, prepoznavnosti... Ob tem pa edina odgovornost, ki obstaja, izhaja iz odgovornosti do sebe (zagotovitve lastnega standarda) ter do tistih družbenih norm, katerih kršitev bi ogrozila zagotavljanje lastnega standarda. 

V preteklosti je trg tovrstne anomalije reševal skozi ponudbo in povpraševanje. Razvoj informacijskih tehnologij, njihova dostopnost, presežek ponudbe v kombinaciji z marketingom pa vedno bolj ignorira povpraševanje, saj na podlagi psihološkega pritiska kreira zadostno povpraševanje tudi v primerih, ko bi določne produkte trg v preteklosti že davno eliminiral.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kakšne posledice ima za nacionalne ter za globalno ekonomijo post-industrijske miselnosti. Gre zgolj za nove poklice, katere ob prehodu šele dojemamo, ali pa gre za razvoj, ki ga bo potrebno regulirati ne samo zaradi fiskalnih vidikov, temveč predvsem za potrebe ohranjanja minimalne stopnje družbenega realizma. 

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

Varnostna grožnja ali panika?

Že od antike dalje je očitno, da je družba, ki se ukvarja bolj s podobo svojega krožnika kot napredka #foodstagram, obsojena na propad. V zadnjih nekaj mesecih smo priča velikim premikom navzdol. V paniki pred ekonomsko migracijo je ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v sodelovanju z ministrstvom pristojnim za policijo (notranje zadeve uradno) v duhu internacionalizacije pripravilo priporočilo podobno Trumpovem (s to razliko, da je sporni Trumpov seznam panično logičen), po katerem potencialni študentje določenih držav po definiciji niso dobrodošli (Nepal, Bangladeš, Indija, Pakistan, Rusija, Turčija). Brez skrbi Sirija, Irak, Afganistan in Arabski Emirati niso na listi. Seveda, je protiustavno neposredno prepovedati vpis študentov iz določenih držav, zato je izdano priporočilo, ki omogoča moralno paniko pred ekonomsko migracijo. Ironija je, da je svet nastal skozi ekonomsko migracijo - nabiralniška družba je selitvena (nomadska) družba, ki je v iskanju boljšega jutri (zaloge hrane) potovala po svetu (Zoran Predin - kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto mrzlo Rusko reko....). Da seveda ne izgubljamo besed o vseh kasnejših migracijah, znotraj katerih so predhodniki moderne Evropske družbe kolonializirali svet. Tokrat je edina razlika, da je Evropa tista, v katero se po svoje oropano dostojanstvo vrača truma zgodovinsko zlorabljenih narodov (resnica boli, ampak gora migracijskih pretakanj se je začela ko je proto-evropska civilizacija in kasneje Evropska civilizacija zavojevala, kolonizirala ali drugače podjarmila azijske, afriške in prvobitne ameriške civilizacije (je bilo fino imeti črne sužnje, danes pa Francozi ne vedo kam z goro Alžircev). Pa ni samo slovensko izobraževalno ministrstvo zmedeno med internacionalizacijo ter strahom pred migracijskimi zlorabami, da ne bo pomote. Ta razmislek je dejansko odziv na novico, da dunajsko letališče z novim letom uvaja biometrični nadzor (scan obraza) za vse (ne glede na to, ali so državljani EU ali tretjih držav), v kolikor vstopajo v Avstrijo (EU) iz območja tretjih držav. To pomeni, da bo vsak, ki bo priletel iz ne-evropske države (vključno z Avstrijci) pristal v knjigi obrazov (policijska verzija Facebooka), na podlagi česar bo lahko identificiran od takrat dalje po potrebi (podatki bodo seveda, v duhu sodelovanja organov zaščite polit-ekonomskih elit, na voljo tudi neavstrijskim organom zagotavljanja varnosti). 

Povečevanje nadzora ne zagotavlja varnosti, varnost zagotavlja zaupanje, zaupanje pa izhaja iz besede upanje. Zato je iluzorno pričakovati, da bo Evropa izšla iz te zagate nepoškodovana, saj ni sposobna zagotavljati upanja niti lastnim državljanom, in enako velja za vsako posamično državo, vključno Slovenijo, kjer 20% državljanom živi pod pragom revščine ali socialne izključenosti. Ne zaradi nekih navideznih ekonomskih migrantov, temveč zato, ker država nima vizije, niti poguma, kaj šele temeljnih človečanskih vrednot utemeljenih v ustavi. In v taki situaciji nadzor, državno zastraševanje in iskanje zunanjih sovražnikov omogoča, da čreda ostane pod kontrolo in ne prevprašuje neobstoječe avtoritete države, ki to že davno ni, saj je vprašljiva tako njena suverenost kot legitimnost. 

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

Svetovna varnostna panika

Svet je danes varnejši kot kadarkoli v zgodovini človeštva. Pa vendar vsak dan srečujemo takšne in drugačne grožnje varnosti. V tem pogledu se zdi primeren razmislek, kaj je resnična grožnja in kaj zgolj spretna manipulacija sistema. K temu razmisleku nas vodi varnostni incident na letu EasyJet-a iz Brnika v London pred nekaj dnevi, ko je bilo letalo preusmerjeno zaradi preplaha na letališče v Koelnu. Prva verzija zgodbe je zgledala kot velik fiasko varnostnega režima na Brniškem letališču, še posebno v kombinaciji s sumljivim kovčkom, ki so ga tam razstrelili samo dan ali dva pred tem. Dokler se ne zgodi velik preobrat v zgodbi, ki razkrije psihološke dimenzije incidenta. Preiskava je pokazala, da so bili "štrleči kabli" zgolj kabli za računalnik, ki so bili "preventivno nadzorovano uničeni", samo zato ker jih nekdo ni ustrezno pospravil v torbo do konca (drugače nebi nihče niti opazil ali posumil). Druga zadeva, vsa razprava o "bombah" in "eksplozijah" je bila osnovana na KNJIGI z naslovm "Kill", ki jo je nekdo od osumljencev bral in o tem verjetno debatiral s kolegoma. Reakcija nakazuje sicer primarno na zavedanje potencialne varnostne grožnje in možnost, da so slovenski mejni organi nesposobni ter da naša kontrola ne deluje (kar se je izkazalo za napačno). Z razpletom zgodbe pa se je pojavil resničen problem, ki je osnovan na umetno ustvarjani paranoidnosti družbe (katera ustreza vladajočim režimom za potrebe zbiranja podatkov o državljanih za "splošne potrebe"). Proti vsem varnostnim pregledom je glas potnika/potnice prizemljil letalo, sprožil varnostne ukrepe in ustvaril zamude v letalskem prometu ter preusmeritve in zagotovil ustrezno gospodarsko škodo (o tem se sicer ne govori, vendar je ta znesek najverjetneje milijonski - intervencija, zamude, preusmeritve). Da o dejstvu, da so tri osebe, po novem, na seznamu varnostnih služb nekje višje na lestvici opazovanja, samo zato ker je nekdo imel slabo zapakirane kable drugi pa je bral napačno knjigo ter se pogovarjal o čemerkoli (besedi explosive in bomb sta lahko uporabljeni tako za opis vsebine knjige ali kot pogovorni besedi, ki označujeta presežnost v energijskem smislu. Slovenci iz časa minimalnega spoštovanja jezika so na primer besedo bomba uporabljali tudi kot sopomenko besede super oziroma za označevanje navdušenja), niti ne govorimo. 

Sočasno pa ob vseh varnostnih ukrepih nihče ne prevprašuje sistematično "drugorazrednih" varnostnih groženj, ki pogosto povzročajo "prvorazredne" varnostne grožnje. Ker ni v skladu z politično in ekonomsko doktrino demokratičnega elitizma. Nikogar (razen za potrebe političnega nabiranja točk) ne zanima kako to, da so evropski narodi (ne države) obubožani (ekonomsko) in osiromašeni (kulturno). Kurativni način boja proti tovrstnim sistemskim priložnostim za napake osnovane na napadih panike, je ustrezen sodni odziv (katerega sodišča najverjetneje ne bodo podprla - čeprav je vsako dejanje proti-terorističnih ukrepov navadno grob poseg v temeljne pravice posameznika). Na drugi strani pa je upor proti demonizaciji potrebno začeti z izobraževanjem. O svobodi govora, o pravici do zasebnosti, o odgovornosti države in ekonomskih subjektov v razmerju do posameznikov kot državljanov in potrošnikov. In nenazadnje skozi opismenjevanje, tolerantnosti in sposobnost kritičnega vrednotenja realnosti. Incident Brnik-Stansted, je dokazal, da je naznanitelj, kot tudi celotna posadka letala padla na izpitu iz kritičnega vrednotenja informacij in razumevanja. realnosti. V tem pogledu je predvsem posadka letala ogrozila varnost potnikov zaradi procedur, ki so vezane na zasilni pristanek, povečan psihološki pritisk na posadko (povečana možnost človeške napake), predvsem pa je ogrozila varnost treh potnikov, za katere ni imela utemeljenega suma in jih je kljub temu izpostavila psihološkemu pritisku, potencialnim dolgoročnim psihičnim posledicam in družbenemu obsojanju.

Nenazadnje pa bi lahko v tem primeru svojo plat zgodbe zahtevala tudi Slovenija, saj je z neutemeljenim mednarodnim terorističnim preplahom dobila neprimerno publiciteto, ki krni njen ugled pred terorizmom varne države. Ampak seveda to ni v interesu političnih elit, ki zahtevajo več nadzora nad državljani (ampak o tem drugič).

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Dan spomina na delo

Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev. 

Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.

V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete). 

V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.

Informacijske tehnologije in njihovo prekletstvo pozitivnosti

V preteklih dneh je bila široko zamolčana razprava o vlogi informacijskih tehnologij kot dejavniku spreminjanja družbe. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu se je pod vtisom različnih tragičnih dogodkov razvila debata, ali je tehnologija tista, ki (in kako) ogroža družbo, ali pa gre zgolj za neprimerno rabo tehnologije s strani posameznikov in družbe kot celote. Verjetno odgovora na to ne bomo v celoti nikoli postavili enoznačno, vsekakor pa obstaja določeno strinjanje, da tehnologija še kako kroji družbeno realnost v taki ali drugačni obliki.

Dejstvo je, da je trenutno stanje tehnologije posledica družbenega razvoja, hkrati pa je današnji razvoj družbe že posledica tehnološkega napredka. Ne glede na paradoksalnost zapisanega je dejstvo, da je razvoj tehnologije sistematično odgovarjal na družbene potrebe po izboljšanju kakovosti življenja, do točke, ki je lastna vsaki civilizacijski strukturi, ko je vsako nadaljnje izboljšanje tehnologije nemogoče ali pa nezaželeno, saj bi ogrožalo dolgotrajno razmerje političnih moči. Zdi se, da je tehnološki napredek dosegel ravno to točko, kjer bi vse smotrne nadaljnje izboljšave prinesle koristi, ki so nevarne za obstoječo družbeno ureditev ali pa so nemogoče na trenutni stopnji znanja. Pa vendar smo priča konstantnemu izboljševanju tehnologije. 

Do kdaj in do kam?

Zadnji podatki o poslovanju enega največjih inovatorjev na področju tehnologij kažejo, da je dizajnerska dovršenost dosegla točko, ko ne zagotavlja nadaljnje rasti brez resnične spremembe v tehnologiji. Na drugi strani pa smo dosegli točko rimskega imperija, s katere razvoj ni več možen. Družba, ki in ko postane obsedena s prehrano, je zapisana propadu. Rimske orgijske požrtije so odvrnile pozornost od vdorov drugih civilizacij, ki so z vseh strani krčile imperij, utemeljen na disciplini in izurjenosti enega izmed zgodovinsko najbolj dovršenih vojaških ustrojev. Današnja vsesplošna potreba po egoistični pozornosti (izražena skozi seksualizirane samo-oglase in oglaševanje prehrane kot umetnost) odvrača razmislek od vloge kulture (ne glede na to, ali slednjo razumemo kot narodnostno, civilizacijsko ali pa zgolj kot nasprotje nekulturi) in družbene biti. Tehnologija tovrstno vedenje spodbuja in s tem pripomore k osiromašenju zavesti, ki se od esencialnih in eksistencialnih vprašanj preusmerja v samopoveličevanje ega, katerega ne zanima nič kar zahteva umski napor (samo)kritiko posameznika in družbe. 

Na podlagi gornje razprave, neštetih raziskav in znanstvenih publikacij se vedno znova pojavlja vprašanje, ali je neizbežni tok dogodkov mogoče spremeniti. Dokončnega odgovora na to seveda ni, je pa mogoče trditi, da ima družba še vedno moč, da zavrne prehod v sprevrženo androidno družbo. Ima družba voljo, da androidizacijo zavrne? Najverjetneje ne. To bi namreč zahtevalo ponovno učlovečenje, ki pa je vezano na izgubo tehnoloških ugodnosti, ki nam olajšujejo življenje, ter ga skupaj z nami delajo bolj predvidljivega in obvladljivega. 

Glede na to, da gre za eno izmed ključnih družbenih vprašanj današnjega in jutrišnjega dne, smo na fakulteti v okviru doktorskega študija na temo upravljanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij zagotovili nov izbirni predmet, hkrati pa vabimo potencialne doktorske študente, ki jih tovrstne vsebine zanimajo, da se nam pridružijo pri iskanju odgovorov na zgoraj navedene izzive skupaj z našimi gostujočimi profesorji s CERNa, Tehniške univerze na Dunaju, Karlove univerze v Pragi in drugimi.