V preteklih dneh je bila široko zamolčana razprava o vlogi informacijskih tehnologij kot dejavniku spreminjanja družbe. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu se je pod vtisom različnih tragičnih dogodkov razvila debata, ali je tehnologija tista, ki (in kako) ogroža družbo, ali pa gre zgolj za neprimerno rabo tehnologije s strani posameznikov in družbe kot celote. Verjetno odgovora na to ne bomo v celoti nikoli postavili enoznačno, vsekakor pa obstaja določeno strinjanje, da tehnologija še kako kroji družbeno realnost v taki ali drugačni obliki.
Dejstvo je, da je trenutno stanje tehnologije posledica družbenega razvoja, hkrati pa je današnji razvoj družbe že posledica tehnološkega napredka. Ne glede na paradoksalnost zapisanega je dejstvo, da je razvoj tehnologije sistematično odgovarjal na družbene potrebe po izboljšanju kakovosti življenja, do točke, ki je lastna vsaki civilizacijski strukturi, ko je vsako nadaljnje izboljšanje tehnologije nemogoče ali pa nezaželeno, saj bi ogrožalo dolgotrajno razmerje političnih moči. Zdi se, da je tehnološki napredek dosegel ravno to točko, kjer bi vse smotrne nadaljnje izboljšave prinesle koristi, ki so nevarne za obstoječo družbeno ureditev ali pa so nemogoče na trenutni stopnji znanja. Pa vendar smo priča konstantnemu izboljševanju tehnologije.
Do kdaj in do kam?
Zadnji podatki o poslovanju enega največjih inovatorjev na področju tehnologij kažejo, da je dizajnerska dovršenost dosegla točko, ko ne zagotavlja nadaljnje rasti brez resnične spremembe v tehnologiji. Na drugi strani pa smo dosegli točko rimskega imperija, s katere razvoj ni več možen. Družba, ki in ko postane obsedena s prehrano, je zapisana propadu. Rimske orgijske požrtije so odvrnile pozornost od vdorov drugih civilizacij, ki so z vseh strani krčile imperij, utemeljen na disciplini in izurjenosti enega izmed zgodovinsko najbolj dovršenih vojaških ustrojev. Današnja vsesplošna potreba po egoistični pozornosti (izražena skozi seksualizirane samo-oglase in oglaševanje prehrane kot umetnost) odvrača razmislek od vloge kulture (ne glede na to, ali slednjo razumemo kot narodnostno, civilizacijsko ali pa zgolj kot nasprotje nekulturi) in družbene biti. Tehnologija tovrstno vedenje spodbuja in s tem pripomore k osiromašenju zavesti, ki se od esencialnih in eksistencialnih vprašanj preusmerja v samopoveličevanje ega, katerega ne zanima nič kar zahteva umski napor (samo)kritiko posameznika in družbe.
Na podlagi gornje razprave, neštetih raziskav in znanstvenih publikacij se vedno znova pojavlja vprašanje, ali je neizbežni tok dogodkov mogoče spremeniti. Dokončnega odgovora na to seveda ni, je pa mogoče trditi, da ima družba še vedno moč, da zavrne prehod v sprevrženo androidno družbo. Ima družba voljo, da androidizacijo zavrne? Najverjetneje ne. To bi namreč zahtevalo ponovno učlovečenje, ki pa je vezano na izgubo tehnoloških ugodnosti, ki nam olajšujejo življenje, ter ga skupaj z nami delajo bolj predvidljivega in obvladljivega.
Glede na to, da gre za eno izmed ključnih družbenih vprašanj današnjega in jutrišnjega dne, smo na fakulteti v okviru doktorskega študija na temo upravljanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij zagotovili nov izbirni predmet, hkrati pa vabimo potencialne doktorske študente, ki jih tovrstne vsebine zanimajo, da se nam pridružijo pri iskanju odgovorov na zgoraj navedene izzive skupaj z našimi gostujočimi profesorji s CERNa, Tehniške univerze na Dunaju, Karlove univerze v Pragi in drugimi.
