Stokrat videno

Ponovno na poti...v istem hotelu...na pol poti... Tokrat na vzhod Slovaške...spotoma še sestanek na univerzi Comenius v Bratislavi...izmenjava izkušenj, znanj in vizitk na Tehnični Univerzi v Košicah. Znan protokol, znani igralci in znan rezultat. V Košice se vračam že od 2009, skoraj vsako leto, pogosto tudi po 3 ali 4 krat letno. Navadno sicer v nezimskem času, ko je teh 1800 km nekoliko bolj obvladljivih, tokrat pač zaupam, da bom z malo sreče pravočasno nazaj. Še vedno pod vtisom razmisleka o kulturi, podkrepljeni z dodatnimi informacijami o razpadu bralnih navad med ljudmi in nekaterimi razgovori, ki sami po sebi niso stvar javnega prostora....

In ravno danes, ko najbolj zagnani pričakujejo presežek 50ih odtenkov svobode, da v njihovem imenu premakne meje, katerih sami ne upajo, tisti bolj tradicionalni, bodo nekomu podarili morda cvet ali nekaj trenutkov zasebnosti, šolniki nam vsem lekcijo o tem, kako je svet narobe sestavljen, jaz pa...nič. Razglabljal bom morda o tem, kaj in zakaj gredo stvari v eno ali drugo smer, pa vendar, že dolgo časa je ena sama stvar, ki prihaja vedno znova na plano. No, dve... ok, v bistvu tri.

1. Ne pozabi biti človek - kdorkoli si in karkoli počneš, bodi človek.

2. Edina neizbežnost življenja je njegov konec, vse ostalo je opcijsko. 

3. Za voljo današnjega dne, pa vendar ne samo danes. Nikoli ne naredi tega, da bi ti bilo jutri žal, ker danes nekomu nisi povedal in pokazal kako čutiš. Ne glede kako narobe je, kako nerodno je in kako paralizirajoče je. In ne samo danes. Vedno. kajti vsak danes, ki ga prestaviš na jutri, bo morda nikoli in v vsaki prižgani sveči bo obžalovanje, zakaj nisi tega naredil, dokler je bil čas...

Dom Sv Alžbety, foto: UP

Še dva dni in grem nazaj. Če greste v Košice. Nikoli v Lunik 9. Za dober ambient v Keltsko krčmo. Lepo je vsaj občasno posedeti na glavni promenadi in spočiti oči. Na ekonomski fakulteti TUKE je močan oddelek regionalnega razvoja. V bližini je relativno spodoben živalski vrt. In Erazmus+ izmenjava deluje. Pa še jezikovno ni pretežko. 

Ponovno cesta. 900 km nazaj proti Sloveniji. Domov. Na FOŠ.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

razpad post-industrijske ekonomije

V letu 2017 se je po neki logiki dokončno obrnila generacija, s katero se je leta dolgo grozilo. Milenijci so v vseh pogledih zasedli ekonomsko aktivno pozicijo v družbi. Seveda se je ta dogodek pripravljal že nekaj let pred tem in v tistem času so liberalno-ekonomski mediji pisali o ekonomski in bančni krizi, medtem ko je marskistični del družboslovja opozarjal na krizo vrednot. Družina v tradicionalnem pomenu besede se umika novim praksam, eno-starševske družine so vedno manj vprašanje pravila oziroma izbire, saj postajajo stvar izbire, emancipacija je zašla na stranski tir in se odmaknila od vprašanja enakosti spolov proti proto-amazonski družbi, kjer psihološko kastriran moški služi zgolj razplodu in opravljanju del, ki jih ženske, pod krinko nezainteresiranosti, niso sposobne enakovredno opravljati. V teh pogojih se oblikuje post-produkcijska potrošniška ekonomija. 

Temeljni produkcijski procesi postajajo vedno bolj avtomatizirani, klasični poklici izumirajo in basen o kosu kruha tone v pozabo. Ker je za razviti svet samoumevno, da če kruha ni, je vedno na voljo potica (parafraza Marie Antoniette). V teh razmerah pa se pojavi prostor za popolnoma nove poklice, za katere se zdi, da ne morejo preživeti, pa vendar so na prehodu v leto 2018 postali dokončno zasidrani v realnost, brez sramu, da zgolj zabijajo čas na račun drugih. Če smo še 3 leta nazaj razmišljali o pomenu socialnega podjetništva kot obliki nadgradnje prostovoljstva (ki je poskušalo reševati zaposlitveno stisko mladih), imamo danes protiutež v "vplivništvu". Vplivniki (ang. influencer - ne gre zamenjevati z vplivneži) so nadgradnja japievske kulture in egocentričnim posameznikom ob podpori socialnih omrežij omogočajo služenje in lagodno življenje s samopromocijo oziroma prodajo navideznega znanja. 

V preteklosti je bil mnenjski voditelj avtoriteta na nekem področju, ki je imel široko splošno znanje in poglobljeno poznavanje določenega področja. Vplivnik pa ima najpogosteje zelo malo takšnega ali drugačnega znanja, svoje informacije pa interpretira skozi mnenje in omejen, egocentričen pogled, pri čemer ne razume širšega konteksta določenega pojava. To sočasno sovpada z občutkom samoumevne upravičenosti do (ang. entitlement) položaja, denarja, prepoznavnosti... Ob tem pa edina odgovornost, ki obstaja, izhaja iz odgovornosti do sebe (zagotovitve lastnega standarda) ter do tistih družbenih norm, katerih kršitev bi ogrozila zagotavljanje lastnega standarda. 

V preteklosti je trg tovrstne anomalije reševal skozi ponudbo in povpraševanje. Razvoj informacijskih tehnologij, njihova dostopnost, presežek ponudbe v kombinaciji z marketingom pa vedno bolj ignorira povpraševanje, saj na podlagi psihološkega pritiska kreira zadostno povpraševanje tudi v primerih, ko bi določne produkte trg v preteklosti že davno eliminiral.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kakšne posledice ima za nacionalne ter za globalno ekonomijo post-industrijske miselnosti. Gre zgolj za nove poklice, katere ob prehodu šele dojemamo, ali pa gre za razvoj, ki ga bo potrebno regulirati ne samo zaradi fiskalnih vidikov, temveč predvsem za potrebe ohranjanja minimalne stopnje družbenega realizma. 

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

Internacionalizacija slovenskega visokega šolstva

Slovenija se bori proti simptomatični nekonkurenčnosti in neproduktivnosti gospodarstva. Vsak dan. Na vsaki medijski fronti. Delavcem primanjkuje motivacije in socialnega varstva, gospodarstvenikom primanjkuje fleksibilnosti delovnega trga. Mladim primanjkuje priložnosti, državi pa vizije. Kljub temu država občasno sproducira kakšen strateško razvojni dokument, ki ga v poplavi lastne zakonodaje potem ubije (kajti strategija je usmeritev javne politike, zakon je pa pravno zavezujoča omejitev le-te). Slovenija se tako zavezuje da bo postala (med drugim) mednarodno uveljavljena izobraževalna država. In kje se zatakne. Pri razlagi Ministrstva, da izdajanje diplomske listine v tujem jeziku ni dopustno zaradi nekaterih predpisov, ki določajo pravila igre glede javne rabe slovenščine. Na lastni koži je ta problem v precej dragi obliki občutila tudi ena izmed akademskih kolegic (čeprav se je kasneje ta znesek bistveno zmanjšal). V tem primeru je absurd dejansko obraten, saj je dotična oseba kaznovana za javno rabo slovenskega jezika (na pravno nepravilen način).

Problem primerljivosti znanstvenih nazivov je stvar različnih preverjanj v postopku vstopanja v visokošolski prostor ali na trg dela, skladno z zakonodajo določene država. Stvar nazivnosti je pa problem zdrave pameti, kjer določila posamezne države posegajo v pravice posameznika v drugi državi, kajti po tej logiki jaz pravno ne morem pojasniti svojega naziva v tujini brez zapriseženega sodnega tolmača. Kajti skladno z zakonodajo se slovenski nazivi pridobljeni v Sloveniji ne smejo prevajati. Zakonsko skladna predstavitev osebe z doktoratom v mednarodnem prostoru je torej: "Good afternoon, I am doktor znanosti, Uroš Pinterič, and I am expert in...." Tisti trenutek postanem nekredibilen in nekonkurenčen, ampak skladno s pravnimi predpisi ne morem izjaviti: "I recieved my PhD in..." - ker je to naziv, ki ga nomotehnično nisem pridobil in naziva, katerega sem pridobil, skladno s predpisi ne morem prevesti. Pa to ne velja samo zame in približno 20.000 bolj ali manj prikritih akademskih delavcev, temveč za vse, ki so diplomirali. Višek absurda so seveda vizitke državnih uradnikov (izobrazbeno formaliziranih v Sloveniji), ki si z največjim veseljem na angleško stran vizitke spišejo Ime Priimek, MA (in seveda pozabijo, da bi moralo pisati 1. mag (ker se naziv ne prevaja) in 2. področje, na katerem so pridobili naziv). Zgoraj zapisano je predvsem dokaz birokratskega idiotizma, kot je bilo izpostavljeno v prispevku. Resničen problem leži nekje drugje.  

Če naj bi bila internacionalizacija slovenskega visokošolskega izobraževanja uspešna in koristna za pešajočo družbo mentalnega kmetavzerstva (ki se ne odraža zgolj v ničevem odnosu do razvoja, znanosti in izobraževanja, temveč tudi v enakem odnosu do kmetijstva in drugih temeljnih gospodarskih panog), potem je potrebno za internacionalizacijo zagotoviti ustrezne pogoje, ki bodo zagotovili dotok zadostne količine motivacije, ki bo omogočala prehod v družbo znanja. Temeljni pogoj je umik diskriminacije tujih jezikov. Slovenija je ena izmed vodilnih držav po znanju tujih jezikov, ampak v kolikor se uporaba te komparativne prednosti zatre, potem nas po levi in desni prehitevajo države, ki so še pred 15 leti v nas videle svoj vzor družbene blaginje ter ekonomskega razvoja. Pa so se veliki že znašli tako ali drugače, ker so ugotovili, da lahko edino tako zagotovijo normalno funkcioniranje internacionalizacije. Saj že tovrstna angleška listina oziroma njen "prepis" zahteva od tujega študenta (ki je za svojo izobrazbo za razliko od nekaterih privilegiranih skupin plačal tudi šolnino), da opravi par poti na sodišče pa ministrstvo, kjer se potrdi najprej pristnost podpisa na listini, potem pa še pristnost potrditve pristnosti (zveni čudno - dobrodošli v svet birokracije). Če pa k temu dodamo še zaplet z dejstvom, da lahko edino sodni tolmač pripravi prevod, je pa to še en nivo birokracije in stroškov, katerega bi bilo mogoče preskočiti, v kolikor bi imele institucije pravico od izdajanja (prevoda/prepisa) diplomske listine tudi v tujem jeziku (to ne pomeni in ne sme pomeniti, da se ne izda slovenska verzija, to zgolj pomeni, da se sočasno izda tudi angleška verzija listine). Prej sem pokazal primera, da se to dogaja. Kje je torej problem. Ali ima pristojno ministrstvo dvojni vatel pri razlagi zakonodaje, ali pa imajo nekatere visokošolske institucije privilegij izdajanja javno veljavnih listin tudi v tujem jeziku?!? Saj si ne upam predpostaviti, da slovenske univerze zavestno kršijo zakonodajo, ki jasno določa kaj lahko in kaj ne (kaj takega je popolnoma nemogoče). Cum grano salis.

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Dan spomina na delo

Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev. 

Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.

V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete). 

V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.

Spirala razkroja znanja

Vsaka država ima sebi lastno logiko uveljavljanja različnih javnih politik med zagotavljanjem javnega dobra, svobodne ekonomske pobude in usklajevanjem političnih interesov. Pri tem pa se pojavlja ključno vprašanje, kaj je dejansko najpomembnejše (ne glede na področje). Zdi se, da vsaj v Sloveniji, partikularni politični interesi predstavljajo ključno gonilo "razvoja". Za vsako spremembo je mogoče odkriti ozek interes nekega posameznika ali grupacije. To igro se že leta igra na področju ključnih družbenih dobrin, kot so zdravje, varnost, znanje, gospodarstvo, energija, okolje,...

Prva predpostavka je: Država je dolžna zagotavljati javno dobro. Torej vse tisto, kar ni mogoče kot individualno dobro kupiti na trgu, oziroma vse tisto, kar bi sicer lahko kupili na trgu, vendar bi izločenje posameznikov iz te možnosti pomenilo nepopravljivo družbeno škodo. 

Druga predpostavka je: država ima skozi svoje mehanizme ključno funkcijo regulacijskega mehanizma, ki mora tudi v primeru zagotavljanja zasebnega dobra delovati kot korektivni mehanizem, ki preprečuje, da bi izločitev posameznikov iz tržne situacije pomenila poslabšanje položaja za te posameznike. 

Iz tega izhaja, da bi morala država npr. preko sistema javnega zdravstva zagotoviti zagotavljanje ustreznega standarda zdravja, da je posameznik ustrezno zdravstveno oskrbljen ne glede na finančno stanje, pri čemer pa seveda lahko posameznik, kateremu finančno stanje to dopušča, lahko izbere zdravstveno storitev privatnega ponudnika. Stanje sistema pa danes posameznike sili v to, da se ali odpovedujejo zdravstveni oskrbi ali pa zanjo plačujejo (sami ali ob veliki podpori solidarnosti skupnosti). Država v tem okviru ne vidi nobene težave.

Na drugi strani pa je obratno na področju izobraževanja, še posebno visokošolskega, kjer država skozi sistem javnih visokošolskih institucij zagotavlja ustrezen nivo izobrazbe najširšemu možnemu krogu populacije, pri čemer sistematično zatira zasebno pobudo, skozi postavljanje različnih omejitev, ki preferirajo javno šolstvo. Država z obstoječo logiko delovanja tako sistematično uničuje oba segmenta visokega šolstva, tako javnega kot tudi zasebnega. Če primerjamo logiko - zaposlena oseba iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja (tistega, ki se ob plači odvede v zdravstveno blagajno) ne more brez doplačila dobiti ustrezne zobozdravstvene oskrbe, na drugi strani pa neselektivno nudi visokošolsko izobraževanje brezplačno, ne glede na socialni status in sistematično poudarja nujnost javnega visokega šolstva kot primarne oblike visokošolskega izobraževanja, pri čemer določa "ustrezne oblike" znanja.

Je javno šolstvo pomembno? Je. Brez diskusije. Država mora zagotoviti možnost ustrezne izobrazbe ne glede na socialni status posameznika. Zato je verjetno primerno pričakovati, da imajo v primeru omejitve vpisa prednost posamezniki s slabšim socialnim položajem. V kolikor tovrstna pozitivna diskriminacija ni zagotovljena - potem država ne zagotavlja vloge iz prej omenjene druge predpostavke - zagotavljanje enakih možnosti tistim, ki si niso sposobni zagotoviti storitve na trgu. 

Je zasebno šolstvo pomembno? Je. Zasebno šolstvo je v moderni družbi enako pomembno kot javno šolstvo ali zasebno zdravstvo. Je razbremenitev državnih financ (če ni koncesionirano), je dolgoročni gradnik kakovosti na področju izobraževanja, saj njegovo kakovost dolgoročno meri lastni obstoj. Zasebna visokošolska institucija ne more preživeti, v kolikor ne zagotavlja ustrezne kakovosti študijskega procesa, ki ima za posledico ali zaposljivost ali pa druge oblike izboljšanja kakovosti življenja. V kolikor pa gre zraven še za akreditirano institucijo, pa to zagotavlja tudi ustrezno javno veljavnost programa.

Je zasebno koncesionirano šolstvo pomembno? Ne. Država mora narediti jasno ločnico med zasebnim in javnim. Koncesija je zgolj mehanizem pretoka javnih sredstev v zasebne šolske zavode, kar ni dopustno z vidika proračunskega upravljanja. Država ni in ne sme biti dolžna plačevati zasebnim institucijam koncesije za opravljanje dejavnosti, za katero ima država zagotovljen lastni sistem zagotavljanja storitve.

Standardi kakovosti delovanja visokošolskega sistema, ki so dejanski razlog za pisanje tega razmišljanja, so pa ključni. Pogosto se različni posamezniki ali institucije spotikajo ob kakovost delovanja različnih visokošolskih zavodov, pri čemer so zelo neselektivni in služijo kot slabi promotorji javnega (visokega šolstva). Akreditirana zasebna visokošolska institucija, ki leta dolgo preživi na trgu brez koncesije mora namreč letno dokazovati najprej svojo kakovost študentu, ki se bo ob poplavi zastonjskih študijskih priložnosti odločil za plačilo šolnine in izbral to institucijo. To ni dovolj. Če želi zasebna visokošolska institucija preživeti mora verjeti in dokazovati svojo kakovost tudi nadalje, ko posamezniki, katere je izobrazila, iščejo zaposlitev. To sta dve odgovornosti, ki zagotavljata dolgoročno preživetje zasebne visokošolske institucije v nevtralnem okolju. Hkrati pa je to odgovornost, ki jo javne visokošolske institucije nimajo, saj je njihovo financiranje zagotovljeno, hkrati pa je v času konstantnega pomanjkanja sredstev in sistematičnega razvrednotenja znanja dovolj reči - zastonj je. 

Država določa akreditacijske pogoje, pri čemer favorizira sistem javnega šolstva, čeprav bi lahko prihranila del sredstev na račun bolj odprtega dopuščanja privatne pobude. Država financira del zasebnih zavodov, kar je z davkoplačevalskega gledišča nesmotrno. Država sistematično pogojuje dostop do dodatnih raziskovalnih sredstev na način, da zasebni visokošolski zavodi ne morejo enakopravno konkurirati. V teh pogojih se potem pavšalno razglaša kvalitativno superiornost javnega visokega šolstva, ki pa se žal ne odraža v gospodarski rasti. Zasebno šolstvo je v zadnjih nekaj letih povečalo svoj delež v strukturi vseh študentov, pri čemer javno visoko šolstvo še vedno obvladuje cca 87% vse študentske populacije. Ob tovrstnem razmerju je za stanje v slovenskem gospodarstvu ali na trgu dela zelo težko kriviti zasebne visokošolske institucije. 

V kolikor je resnično ključni namen ohranjanje javnega visokega šolstva kot primarne oblike izobraževanja, potem bo potrebno zagotavljati višje standarde kakovosti v javnih visokošolskih zavodih. Glede na to, da so na voljo verjetno eni najbolj izdelanih kriterijev kakovosti v Evropi v okviru SICRIS, ni pretirano težko ugotoviti objektivne kakovosti posameznih institucij/raziskovalcev (problem je, ker je pogosto merilo ustreznosti vezano na druge kriterije, kjer ni mogoče zagotavljati objektivne primerjave). V kolikor pa je bistvo v dvigu kakovosti (koncesioniranih) zasebnih visokošolskih zavodov, pa je potrebno najprej finančno razmejiti javno in zasebno (ukiniti koncesije), zagotoviti enakopravne standarde konkuriranja za različna projektna sredstva, brez favoriziranja javnih visokošolskih/raziskovalnih institucij (npr. skozi sistem, da ni mogoče prijaviti določene oblike raziskovalnega projekta, ne da bi predhodno imeli drugo obliko raziskovalnega projekta), saj bi slednje morale po navodilu države raziskovalno dejavnost opravljati v okviru rednega dela (kar bi prihranilo javna sredstva). Ali pa gre zgolj za še en poskus zapiranja slovenskega visokošolskega prostora, znotraj katerega določen delež študentov ugotavlja, da potrebuje drugačna znanja, predvsem pa drugačen odnos do znanja kot vrednote na eni strani in do njih kot posameznikov na drugi strani. V tem primeru gre pa za neupravičene posege države v zagotavljanje svobodne ekonomske pobude na eni strani ter predvsem za zapiranje možnosti posameznika do izbire, ki bo rezultirala v ničemer drugem kot v nadaljnjem odlivanju vedno večjega deleža mladih v tujino (ne šele po zaključku brezplačnega javnega izobraževanja) temveč že prej. 

Informacijske tehnologije in njihovo prekletstvo pozitivnosti

V preteklih dneh je bila široko zamolčana razprava o vlogi informacijskih tehnologij kot dejavniku spreminjanja družbe. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu se je pod vtisom različnih tragičnih dogodkov razvila debata, ali je tehnologija tista, ki (in kako) ogroža družbo, ali pa gre zgolj za neprimerno rabo tehnologije s strani posameznikov in družbe kot celote. Verjetno odgovora na to ne bomo v celoti nikoli postavili enoznačno, vsekakor pa obstaja določeno strinjanje, da tehnologija še kako kroji družbeno realnost v taki ali drugačni obliki.

Dejstvo je, da je trenutno stanje tehnologije posledica družbenega razvoja, hkrati pa je današnji razvoj družbe že posledica tehnološkega napredka. Ne glede na paradoksalnost zapisanega je dejstvo, da je razvoj tehnologije sistematično odgovarjal na družbene potrebe po izboljšanju kakovosti življenja, do točke, ki je lastna vsaki civilizacijski strukturi, ko je vsako nadaljnje izboljšanje tehnologije nemogoče ali pa nezaželeno, saj bi ogrožalo dolgotrajno razmerje političnih moči. Zdi se, da je tehnološki napredek dosegel ravno to točko, kjer bi vse smotrne nadaljnje izboljšave prinesle koristi, ki so nevarne za obstoječo družbeno ureditev ali pa so nemogoče na trenutni stopnji znanja. Pa vendar smo priča konstantnemu izboljševanju tehnologije. 

Do kdaj in do kam?

Zadnji podatki o poslovanju enega največjih inovatorjev na področju tehnologij kažejo, da je dizajnerska dovršenost dosegla točko, ko ne zagotavlja nadaljnje rasti brez resnične spremembe v tehnologiji. Na drugi strani pa smo dosegli točko rimskega imperija, s katere razvoj ni več možen. Družba, ki in ko postane obsedena s prehrano, je zapisana propadu. Rimske orgijske požrtije so odvrnile pozornost od vdorov drugih civilizacij, ki so z vseh strani krčile imperij, utemeljen na disciplini in izurjenosti enega izmed zgodovinsko najbolj dovršenih vojaških ustrojev. Današnja vsesplošna potreba po egoistični pozornosti (izražena skozi seksualizirane samo-oglase in oglaševanje prehrane kot umetnost) odvrača razmislek od vloge kulture (ne glede na to, ali slednjo razumemo kot narodnostno, civilizacijsko ali pa zgolj kot nasprotje nekulturi) in družbene biti. Tehnologija tovrstno vedenje spodbuja in s tem pripomore k osiromašenju zavesti, ki se od esencialnih in eksistencialnih vprašanj preusmerja v samopoveličevanje ega, katerega ne zanima nič kar zahteva umski napor (samo)kritiko posameznika in družbe. 

Na podlagi gornje razprave, neštetih raziskav in znanstvenih publikacij se vedno znova pojavlja vprašanje, ali je neizbežni tok dogodkov mogoče spremeniti. Dokončnega odgovora na to seveda ni, je pa mogoče trditi, da ima družba še vedno moč, da zavrne prehod v sprevrženo androidno družbo. Ima družba voljo, da androidizacijo zavrne? Najverjetneje ne. To bi namreč zahtevalo ponovno učlovečenje, ki pa je vezano na izgubo tehnoloških ugodnosti, ki nam olajšujejo življenje, ter ga skupaj z nami delajo bolj predvidljivega in obvladljivega. 

Glede na to, da gre za eno izmed ključnih družbenih vprašanj današnjega in jutrišnjega dne, smo na fakulteti v okviru doktorskega študija na temo upravljanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij zagotovili nov izbirni predmet, hkrati pa vabimo potencialne doktorske študente, ki jih tovrstne vsebine zanimajo, da se nam pridružijo pri iskanju odgovorov na zgoraj navedene izzive skupaj z našimi gostujočimi profesorji s CERNa, Tehniške univerze na Dunaju, Karlove univerze v Pragi in drugimi.

Nova vizija Slovenije

Pred nekaj dnevi je Slovenija precej neopazno dobila ključni usmeritveni dokument, ki določa stanje v državi čez 32 let. Za ta dokument je bilo namenjenega preko pol milijona davkoplačevalskega denarja (to ni ne veliko ne malo samo po sebi, v kontekstu ima pa verjetno popolnoma drugačno vrednost).

Če na tem mestu strnemo poudarke vizije 2050 lahko zapišemo:

- odsotnost delitev iz preteklosti,

- inovativna družba,

- vseživljenjsko učenje kot temeljno gonilo,

- kakovost življenja zagotovljena,

- državi zaupamo,

- ni administrativnih ovir, 

- krožno gospodarstvo.

To zveni nadvse privlačno in primerno. Pa vendar se porajajo nekateri ključni pomisleki. Najprej pride v ospredje časovna dimenzija. Poglede na svet leta 2050 so na primer v okviru oddaje Intelekta, na prvem programu RTV SLO, predstavljali v letu 2009. Slovenska država je do razvoja nove vizije potrebovala 8 let, od 14. 4. 2009, ko je bila na sporedu oddaja z naslovom "Nov svetovni red?", ki je govorila o svetu na poti proti 2050. Po osmih letih je mogoče ocenjevati, da se opozorilo iz zaključnih minut izkazuje za vedno bolj pomembno v luči aktualnih družbeno-političnih dogodkov. 

Slovenija je imela vizijo leta 1989/90, Slovenija je imela vizijo 1991/1992 in je delala na tej viziji do leta 2004, ko je postala polnopravna članica EU in NATO. Od leta 2004 do danes Slovenija ni imela nikakršne vizije. Slovenija 13 let ni vedela, kaj bi sama s sabo ter s svojim potencialom (ki se je v veliki meri vmes sistematično izseljeval v tujino, kjer danes predstavlja cvet Slovenske zgodbe o uspehu - od katere Slovenija nima nič. Imamo Slovenskega profesorja na Stanfordu, na Harvardu, na CERNu in še kje. Ti ljudje niso dokaz slovenske uspešnosti, temveč v prvi vrsti dokaz nesposobnosti Slovenije kot države, da bi znanje, produktivno generacijo zadržala doma in na ta način prispevala k slovenski konkurenčnosti v mednarodnem okolju). Danes Slovenija nima vizije, temveč drag politični pamflet, ki je davno preživel svojo inovativnost. Koncepti, kot so "vseživljenjsko  učenje", "družba znanja", "kakovost življenja", "zaupanje v državo in odprava administrativnih ovir" so stvar, ki je bila v središču pozornosti pred letom 2010. Slovenija bi morala odpraviti administrativne ovire pred 15. leti, v kolikor bi želeli biti konkurenčni državam, kot so Slovaška, Češka in Poljska, katere so nas prehitele v gospodarskem razvoju v času ekonomske krize. Slovenija bi morala že davno urediti vprašanje zaupanja v državo (in pravo), namesto da posamezne (para)državne institucije ne izvršijo pravnomočne odločitve sodišča. Vseživljenjsko učenje je v Sloveniji prazna floskula, ki ne prinese realno povečanih možnosti za uspešno vključevanje v slovenski trg dela. Kakovost življenja je v zadnjih nekaj letih upadla pod vsak sprejemljiv nivo, predvsem v kolikor kakovost življenja razumemo celovito in ne zgolj kot finančne zmožnosti preživetja. V zadnjih 15. letih je delež ljudi, katerim grozi revščina ali socialna izključenost, iz 13% narasel na približno 20%, prekarno delo se je praktično normaliziralo, strah pred jutrišnjim dnem pa je dodobra načel psihološko zdravje naroda, ki je že pregovorno med bolj samomorilskimi v svetovnem merilu.

Z vidika vsega naštetega (in mnogo več izpuščenega) je vizija Slovenije nič drugega kot odlog izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev v Sloveniji ter njene modernizacije ter kot taka žalitev davkoplačevalcev, ki so po javnih informacijah za ta denar namenili približno 300 povprečnih bruto plač, kar je približno 24 let dela (pol delovne dobe) povprečnega slovenskega delavca. 

Za takšno vizijo Sloveniji ne bi bilo potrebno plačati 350.000 EUR svetovalcem OECD, niti komu drugemu. Sloveniji za takšno strategijo ne bi bilo potrebno plačati 150.000 EUR za druge storitve, niti angažirati 600 ljudi, ki naj bi sodelovali pri nastajanju besedila vizije. Pogled na originalni dokument razkriva, da je bilo več sredstev vloženih v dizajn, kot v vsebino. Niti pod razno ne trdimo, da vsebina vizije ni pomembna. Nasprotno - pomembna je bila leta 2004, danes pa je urgenten ukrep, ki ga ni mogoče odlašati na leto 2050, niti na leto 2033 (za obdobje za do katerega naj se bi že pripravljala tudi strategija). Če se izrazimo v ekološkem smislu - ni več 2 minuti do polnoči, temveč je 15 minut čez polnoč, za tiste, katerim pa je bližje zdravstveni sistem - ne gre več za mravljince v roki in čuden občutek - pacient je brez zavesti, brez utripa in potrebuje defibrilator - mi pa stojimo in se pogovarjamo, če je vredno poklicati prvo pomoč.

Slovenija ima torej danes nov dokument v vrednosti 500.000 EUR, ki se imenuje vizija, v katerem odlaga reševanje nakopičenih problemov iz preteklega obdobja v oddaljeno prihodnost ter odgovornost za reševanje prelaga na pleča tistih, ki so danes mlajši od 5 let.

Pri tem se pojavlja logično vprašanje; kdo je kriv?! Odgovor je v pesmi enega ključnih kantavtorjev iz nekdanjega skupnega družbeno-geografskega prostora. 

...Krivi smo mi. Od kje vsi ti paraziti, ki so vse uničili?
Ne stari moj, krivi smo mi ker smo jim dovolili....

izr. prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Ovire si postavljamo sami

Danes je bil objavljen intervju z našo doktorandko in predavateljico doc. dr. Marijo Turnšek Mikačić na MMC portalu. Fakulteta je ponosna, da ima v svoji sredi predavatelje, ki lahko dajo vpogled v sedanjost in prihodnost skozi oči preteklih izkušenj in nabranih kompetenc. Tisti, ki delamo z njo, vemo, kako pomembna je njena dosledna skrb za medčloveške odnose, solidarnost in toplino v času, ko se vsi pehajo za košček izpuljenega kruha od ust sočloveka. 

doc. dr. Marija Turnšek Mikačić

Seveda pa Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi bili o vsaki zadevi prekomerno pametni, pri čemer ta pamet najpogosteje izhaja iz lastne nevoščljivosti, sodb in pomanjkanja vedenja. Lahko bi pustili temo ob strani, pa je vseeno prav, da izpostavimo nekatera dejstva.

Problem današnjega časa ni v tem, da starejši še vedno delajo, problem je v tem, ker mladi pričakujejo, da jim bo služba dana. (66% odstotkov mladih verjame, da je za njihovo zaposlitev odgovorna država - Pinterič, 2016). Problem je v tem, da se mladi zanašajo na sisteme socialne varnosti, malokdo (približno 7% in 24% tistih, ki so pripravljeni za službo iti v tujino) pa je pripravljen prevzeti tveganje svojega ekonomskega uspeha (Pinterič, 2016). To ne zmanjšuje odgovornosti države pri zagotavljanju spodbudnega ekonomskega okolja (fleksibilnost delovnega trga tudi na strani zaposlovanja, ne samo odpuščanja, razumna finančna obremenitev prihodkov posameznika in podjetij, zagotavljanje sorazmernosti med potrebami prebivalstva in nujnostjo delovanja države,...). Predstavitev rezultatov raziskave o poslovnih vrednotah mladih je bila organizirana v novomeški knjižnici, pa se marsikomu ni zdelo vredno.

Mladi, izobraženi, brez zaposlitve, gora težav, s katerimi se spopadamo tako na sistemskem nivoju kot tudi na nivoju nas kot posameznikov. Resnični razlog leži v osnovnem problemu sodobne generacije, ki je postavljen v točko, ki ji lahko rečemo "ne vem". Kaj boš jutri - ne vem. Kaj si želiš v življenju - ne vem. Kaj boš za kosilo - ne vem. Velik del problema leži v pomanjkanju posameznikove ambicije in pripravljenosti na trdo delo (kljub temu, da tudi to ne zagotavlja avtomatičnega uspeha). Hkrati pa je nemogoče zadovoljiti družbeno potrebo po nezadovoljstvu, saj na eni strani stari "odžirajo" delovna mesta mladim, sočasno pa mladi nimajo izkušenj (ali celo znanja). V naši predavalnici ne more preživeti predavatelj, ki bere iz knjige in ne razume tega o čemer govori. Vsak izmed naših predavateljev ima dragocene izkušnje, s pomočjo katerih lahko podkrepi svoje teoretično znanje, in to prinaša dodano vrednost.

Kar se pa tiče takšnih in drugačnih komentarjev o tem, kdo, kaj in kako, pa so zadeve čiste in jasne. Fakulteta je zavezana izpolnjevanju pravno določenih zahtev, pristojni organ za nadzor je NAKVIS. Fakulteta se dodatno zavezuje standardoma ISO 9001 in ISO 27001. Nenazadnje pa je fakulteta podvržena najstrožji kontroli s strani naših študentov. Ker nismo javni zavod ali zavod s koncesijo, k nam pridejo študentje, ki plačajo šolnino in posledično zahtevajo od nas drugačno kakovost, kot je to v primerih študentov, katerim študij (tako ali drugače) plača država, jih pogosto ni v predavalnico, potem pa se čudijo, zakaj jim diploma ne zagotovi službe. K nam študentje pridejo po znanje ne po diplomo.

Zakaj Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu?

Približuje se čas vpisov. Rednih, izrednih, zaostalih, v vseh oblikah in podobah. Bliža se čas, ko vsak poskuša pritegniti pozornost bodočih študentov. In čas, ko mora vsak bodoči študent ugotoviti česa si želi. Znanja. Vsaka resna akreditirana institucija zagotavlja vsebinski minimum. Akreditacija je na nek način državno jamstvo, da je študij, formalno gledano, ustrezno zasnovan in omogoča ustrezno izvedbo. V čem je torej dejansko dodana vrednost izbire?

Vedno je prvo vprašanje vsebine, tega, kar posameznika v življenju potencialno veseli (v kolikor na prehodu v dvajseta leta posamezniki dejansko vedo, kaj jih resnično veseli). Po pogovorih z njimi, 10, 15 let kasneje, vedno znova vidimo, da smo kot mladi imeli idejo, vendar se je kasneje izkazalo, da nas morda veseli dejansko nekaj drugega. Ne glede na to, so vsakemu dovoljene sanje trenutka in tega nima pravice odvzeti nihče - niti država. Čeprav to počne - preko promocije določenih znanstvenih disciplin na račun drugih in prerazporejanjem finančnih sredstev na način, ki ni razumljiv nikomur, ki razmišlja o dobrobiti države na dolgi rok. 

Drugi vidik dodane vrednosti izbire, je dejansko ključni. Skozi leta našega delovanja smo zaznali zanimiv trend. K nam pridejo poleg študentov, ki pri nas začnejo študijsko pot, tudi ljudje, ki so predhodno študirali drugje in so študij v vmesnem času tudi opustili. Zakaj pridejo? Ne zato, ker bi bilo lahko, enostavno, nezahtevno,.. Pridejo zato, ker iščejo možnost za boljši študij. In to dobijo. Dobijo jasna navodila, kaj se od njih pričakuje. Dobijo predavatelje, s katerimi lahko komunicirajo. Dobijo mentorja, ki jih pelje in spodbuja do zaključka študijskega procesa. Dobijo odzivne podporne sodelavce, ki jih poznajo po imenu. In predvsem, dobijo na vsakem koraku občutek, da so dobrodošli, sprejeti, kot posamezniki, kot osebe z imeni in priimki, ki rastejo skupaj s fakulteto.

ISO standardi, katerim smo podvrženi, od nas zahtevajo natančnost in doslednost. Tista razlika, ki pa je dejansko pomembna, pa je v neprekinjenem poskusu zagotavljanja, da bo naslednja generacija intelektualne elite, ki bo izšla iz naše fakultete, imela poleg ustreznega znanja izostren čut za sočloveka. In to naše študente učimo s svojim zgledom.

Kaj pa jutri

V naslednjih tednih bo tisoče bodočih študentov razmišljalo o pravilnosti svoje odločitve. O tem kaj želijo študirati, kaj želijo postati,... Mnogi izmed njih se bodo odločili za to ali ono priložnost, ker jim tako veleva srce, ker verjamejo da je to najboljša opcija, morda ker verjamejo, da ima določena institucija najlažje pogoje za dokončanje študija. Pa naša izkušnja? Veliko študentov se na koncu prepiše k nam. Ne zato, ker je lahko. Ne zato ker je blizu, .... Zato ker vsakega študent poznamo po imenu in ga upoštevamo kot posameznika. Zato, ker mu omogočimo kar se da individualiziran pristop k študiju. Zato ker za kvaliteto jamčimo tudi z mednarodno veljavnimi certifikati obvladovanja poslovnih procesov, z drugimi besedami, ker v našo prakso uveljavljamo to, kar učimo druge. 

Kaj naj povemo vsem bodočim študentom. Iz spoštovanja do tistih, ki jim znanje nekaj pomeni, študirajte zavzeto, karkoli se vam zdi zanimivo in pomembno za vaš osebni razvoj. Karkoli se boste odločili študirati, nikoli ne pozabite, da je znanje ki ga dobite skozi študijski proces zgolj podlaga, začetek, za uspešno kariero. Nikoli ne prenehajte biti radovedni in ukaželjni. Ignoranca je namreč ena najhujših tegob modernega sveta. Prav je da priznamo, da nečesa ne vemo, ni pa primerno, da "ne vem" postane plitka zavrnitev razmisleka o tej ali oni vsebini.

Seveda pa vam bomo z veseljem ponudili roko in vam iz srca zaželeli dobrodošlico, če se nam pridružite - kot študentje ali pa zgolj kot obisk. 

Prevpraševanje bistva

Kdo smo? Kaj smo? Kam gremo? Kako želimo tja? Vsi (ljudje in institucije) si zastavljajo ta vprašanja (oziroma bi si jih morali) in ponujajo odgovore; samoumevne, logične, površinske, globlje,... Jih zapisujemo v dnevnike bloge, strateške dokumente, za nas in za druge, da okoli tega zgradimo lastno identiteto. 

Fakulteta za organizacijske študije ni izjema. Vsakodnevno iščemo odgovore na kdo, kaj, kam in kako? Za potrebe strateškega delovanja imamo vizijo, poslanstvo vrednote za katerimi stojimo, jih uresničujemo in sledimo zastavljenim ciljem. Toda skozi naš obstoj se je izkazalo, da smo nekaj popolnoma drugega. 

Smo fakulteta. Institucija. Da, vendar mnogo več, Fakulteta izhaja iz latinsega facultatem/facultas, ki opredeljuje moč, sposobnost, zmožnost, veščost. Torej smo institucija, ki ima posebne sposobnosti; sposobnosti razumevanja, pojasnjevanja in razvoja družbenih konceptov, ki so nujni za boljši jutri. Imensko je takih veliko, vprašanje pa je koliko izmed njih se v tem smislu prepoznava. 

Smo akademija. Ne kot institucija, amapk toliko bolj kot prostor izhajajoč iz latinske besede academia, ki primarno opredeljuje prostor, kjer je Platon učil svoje učence svojih spoznanj in metod. Sekundarno pa označuje prostor v katerem se oblikuje skupnost učencev in učiteljev, ki skupaj razvijajo nova spoznanja.

Smo torej skupnost s specifičnimi znanji, ki želi posvojih najboljših močeh zagotoviti boljši jutri na podlagi naših znanj, ki jih skupaj razvijamo in nadgrajujemo. 

Predvsem smo pa ljudje. V letih delovanja smo skozi različne izzive razvili predvsem to zavest. Ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo smo in moramo ostati predvsem ljudje. V času t.i. masovnih podatkov (big data), tehnologizacije družbe, ekonomske dekadence in čustvenega razpada družbe, vedno znova spoznavamo, da je naše bistvo v tem, da v cinični relanosti ohranjamo in širimo človečnost, kot vrednoto. Dejstvo, da nismo podvrženi logiki državnega finančnega pogojevanja, nam omogoča in nalaga odgovornost, da zagotavljamo znanja in spoznanja, ki so izven dosega sorodnih institucij, ki kreirajo znanje po nareku proračunske finančne logike.

O našem jutri

25.1. 2017 smo, v sodelovanju z občinsko knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, organizirali predstavitev knjige na temo poslovnih vrednot slovenske mladine. V času, ko imajo vsi (od politike do gospodarstva) polna usta potrebe po sodelovanju med akademsko sfero in gospodarstvom se je zgodil čudež, da kljub pravočasni napovedi, različnim vabilom in v pričakovanju, da gre za pomembno temo, skoraj ni obiskovalcev. 

Tega ne moremo jemati osebno, to ni vprašanje, kdo je kdo in kdo je organiziral ter zakaj. To je vprašanje slovenskega odnosa do znanja in do prihodnosti. Do znanja predvsem skozi prizmo, da je raziskava na temo prihodnosti ostala sistematično spregledana. Ker vrednote mladih ne zanimajo nikogar, saj točno vemo kakšni so/smo.

Do prihodnosti pa v smislu tega, da nikomur ni mar kam bo prihodnja generacija odšla in s sabo odpeljala naše pokojnine, vnuke, zdravstvne ugodnosti, in nenazadnje kako bo razprodala to zaplato zemlje, ki jo imenujemo Slovenija. Ni bilo lokalnih ravnateljev, ni bilo lokalnih učiteljev, ni bilo lokalnih gospodarstvenikov, ni bilo lokalnih politikov. Zato ker vsi vemo kakšna je današnja mladina, nevzgojena, prekvalificirana in brez znanja ter brez politične odgovornosti da voli "pravo" politiko. Medtem pa četrtina mladih vidi rešitev, za svoje ekonomske tegobe, v tujini. Četrtina mladih živi v revščini, dve tretini mladih verjameta, da je država dolžna zagotoviti delovna mesta in samo dobrih sedem odstotkov, verjame vase in svoje sposobnosti, da lahko pripomorejo k boljši ekonomski podobi Slovenije. To ni dovolj, vendar se ne bo spremenilo, dokler bodo tisti, ki nosijo današnjo odgovornost za jutrišnjo družbeno blaginjo brez slabe vesti spregledali informacije o tem, kakšno je dejansko stanje.