Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev.
Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.
V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete).
V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.
