sreda, 31. marec 2021

Organizacija in porajanje nove civilizacije?

Študentom pri predmetu Teorije organizacije vsako leto poskušam čim bolj uporabno predstaviti teoretična izhodišča uspešnega obvladovanja organizacij v okolju nenehnih sprememb. Ob tem uvodoma nikoli ne pozabim izpostaviti »FOŠeve« definicije: »Ciljno usmerjena razmerja med ljudmi – ORGANIZACIJA.« ter v »isti sapi« poudariti, da je organizacija »odprt sistem«. Organizacija »sama izbira svoj odziv na izzive iz okolja«, a se mora ob tem zavedati tudi dejstva, da je to njeno okolje vpeto v določen civilizacijski trenutek. O tem, da se vsakemu civilizacijskemu trenutku »prilega« svojstven paradigmatičen pogled na svet pa »razpravljamo« v sklopu študija na magistrski in doktorski ravni.

Menim, da moramo v tem obdobju biti še posebej pozorni na dejstva in dejavnike, ki nakazujejo porajanje nove civilizacije.

Množica proučevanj nastajanja in razvoja civilizacij prepoznava osnovni obrazec nastanka nove civilizacije, kot »obrazca vzajemnega delovanja izzivov in odgovorov«. Po tem obrazcu izzivi iz naravne in družbene okolice vzpodbudijo ustvarjalni odgovor v družbi ali družbeni skupini ter s tem tudi začetek procesa spreminjanja civilizacije.

Pomembna je ugotovitev, da civilizacija nadaljuje s svojo rastjo, če njen uspešni odgovor na začetne izzive zagotovi tako kulturo, ki zagotavlja dvig družbe iznad stanja ravnotežja k novemu stanju, kar samo po sebi že predstavlja nov izziv. Spreminjanje je dejansko večkratno ponavljanje obrazca izziv-odgovor ter stalno ponavljanje neravnotežja, ki vzpodbudi ustvarjalno uravnavanje.

Raziskovalci razvoja civilizacij poudarjajo, da omejevanje ustvarjalnosti onemogoča proces prilagajanja civilizacije, saj je kulturna evolucija onemogočena – poudarjajo, da ob takih pojavih civilizacija stagnira in na koncu propade.

Vzpon civilizacij je zaznamovan z neskončnimi raznolikostmi in večplastnostmi, ki pa se ob zatonu spremenijo v monolitnost in pomanjkanje domišljije. V razpadajoči družbi se elastičnost izgublja, istočasno se pojavlja tudi izguba notranje skladnosti med njenimi posameznimi deli, kar neizbežno vodi do izbruha družbenih sporov in razdora. Ključna je torej izguba družbene kreativnosti in posredno družbena nesposobnost iskanja odgovorov na pojavljene izzive.

Lahko v predhodni utemeljitvi najdemo dejstva in dejavnike našega vsakdana?

Lahko parafraziramo »žalostno, toda resnično«, ali pa se odločimo, da vsak od nas postane agent sprememb in spreminjanja. Imamo svobodno izbiro našega odziva na izzive

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

ponedeljek, 01. marec 2021

Kombinirana oblika študija in dela na FOŠ

KOŠ je kratica, s katero na FOŠ imenujemo kombinirano obliko študija. Ta predstavlja preplet kontaktnih srečanj (fizično) in študija na daljavo (e-učilnice), kar študentom omogoča prilagajanje študija z njihovimi službenimi, družinskimi in drugimi obveznostmi.

Kombinirano obliko študija smo začeli uvajati že pred dvema letoma, s pojavom epidemije pa smo lani v celoti prešli le na obliko študija na daljavo. Tudi letošnje študijsko leto poteka na daljavo, močno pa si želimo, da oktobra z novim študijskim letom preidemo na kombinirano obliko študija.

Klasična oblika študija s fizičnimi srečanji je dobra, dober je tudi študij na daljavo, najboljša pa je kombinacija obeh oblik, torej kombinirana oblika študija.

V času epidemije in z njo omejitve gibanja, pa smo na FOŠ poleg prilagoditve oblike študija uvedli tudi novo obliko dela zaposlenih. Kot osnovno ohranjamo način dela v  fizični obliki, ki pa ga prepletamo z odličnimi izkušnjami, ki nam jih je v času epidemije prineslo delo na daljavo. Osrednji del delovnega tedna bomo s fizično prisotnostjo skrbeli za krepitev in razvoj našega socialnega kapitala, »gibljivi« del tedna pa bomo opravljali na daljavo od doma. Torej lahko govorimo o kombinirani obliki dela – KOD.

Če KOŠ uvajamo »načrtovano«, ugotavljam, da KOD na FOŠ uvajamo »nenačrtovano«. Mogoče se to ne sliši »pohvalno« za fakulteto, ki se ukvarja z izzivi na področju organizacije in menedžmenta.

Ob svoji ključni osredotočenosti v dodajanje vrednosti za naše odjemalce oziroma študente, sedaj z rahlim zamikom, dobro prakso in izkušnje kombinirane oblike študija prenašamo tudi v kombinirano obliko dela.

Ob iskanju najboljših rešitev za kombinirano obliko študija, smo »našli« tudi rešitev za kombinirano obliko dela. Iskali smo eno rešitev, našli pa dve. Kaj bi si sploh želeli še več? Kot iz reklame - plačaš eno, dobiš dve.

 

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

torek, 05. januar 2021

Razsvetljenstvo in menedžment

Podlaga za razsvetljenstvo je bil empirizem (veda, ki temelji na dokazih – tudi »evidence-based«, najprej v medicini in nato na področju menedžmenta). Menedžment se je začel razvijati v začetku 19. stoletja, najprej v Evropi, Franciji in nato v ZDA. Njegov razvoj je bil tako hiter, da je postal v preteklem in kot je mogoče zaznati tudi v začetku tega stoletju, najmočnejša institucija na planetu Zemlja. Prepoznavanje in obvladovanje moči je za vse prebivalce tega sveta odgovorno dejanje. Načeloma naj bi tisti, ki ima največjo moč imel nad njo tudi pristojnost, da jo uporabi in odgovarja za njene posledice. Eno izmed sklepanj v menedžmentu naj bi šlo v smeri, da kdor ima večjo pristojnost ima tudi večjo odgovornost.

Pa preidemo iz nekoliko bolj teoretičnih vsebin na bolj praktične. Te naj bi se za menedžerje bolj izražale v načelu realnosti in zoperstavljanju zmagoslavju niča, ter prevladi forme pred vsebino. Ena izmed prevladujočih tem trenutno v »četrti veji oblasti?« (medijih, ki so večinoma podjetja in z znanim ciljem) je poleg COVID-a, hrepenenje po načelu ugodja, kar je na »nasprotnem bregu« od načela realnosti. Imamo opravka s paradoksom obljubljenega in realnosti (prepričanje v nekaj je bolj vplivno kot resnica!). Na ta način mediji sicer pripomorejo k sodobnim trendom ustvarjanja iluzij ter poveličevanja forme pred vsebino, vendar dejanska kakovost dela in kakovost življenja v zadnjih nekaj desetletjih, velike večine ljudi na tem svetu, pada, kot pada produktivnost, in pada življenjska doba (veliki manjšini, lahko bi jo poimenovali nano večina, pa raste).

Kakšna je pri tem pristojnost in odgovornost menedžerjev, ki vplivamo na zdravje (z novim cepivom, ki je sad podjetniškega procesa; npr. v zdravstvu se letno obrne 7.500 milijard), zaposlovanje (zaradi COVID-a naj bi izgubilo delo cca. 1,6 milijarde zaposlenih), izobraževanje (kakovost znanja in veščin stotine milijonov učencev, dijakov in študentov, še posebej veščin ob študiju na daljavo?) in tehnološki razvoj (lakota, revščina, neenakost, ipd.; predvsem, in zgolj, gre za pretirano poudarjanje že desetletja trajajoče odrešitve IKT). Ali ni šlo morda vse skupaj že predaleč in stran od realnosti ter ali so ti procesi, povratni ali nepovratni, še posebej, če vemo, da noben družbeni pojav ni naključen?

 prof. dr. Mirko Markič

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)