sreda, 22. februar 2017

Ponovna uvedba naborništva v Sloveniji

V zadnjih mesecih se v takšni ali drugačni obliki govori o ponovni uvedbi naborniškega sistema organiziranja temeljne obrambne dejavnosti v Sloveniji. Sledenje različnim razpravam v tem kontekstu pa izpostavlja nekatere ključne vidike družbenega ustroja. Različni deležniki gredo v ta diskurz z različnimi parcialnimi interesi, ki se medsebojno diametralno razlikujejo in so odraz prelaganja osebne in politične odgovornosti, ki v vmesnem času izginja iz družbenega horizonta. 
1. Država s ponovno uvedbo naborniškega sistema prelaga odgovornost za zagotavljanje temeljne obrambne zmogljivosti na narod, saj operativna bojna enota, ki se imenuje slovenska vojska, v trenutnem obsegu ne zagotavlja zadostnega odpora v primeru napada s strani kogarkoli, ki je napad sposoben izvesti in ima interes. Zadostni odpor pa pomeni zaustavitev/upočasnitev vojaškega delovanja napadalca v meri, ki omogoča splošno mobilizacijo. 
2. Ameriški pritiski na zvezo NATO po povečevanju financiranja zahtevajo povečanje operativne sposobnosti vojske držav članic, pri čemer Slovenija že dolgo ni več konkurenčna in sposobna držati koraka z državami, katerih letni vojaški proračuni presegajo tisočkratnike celotnih slovenskih proračunov. V tem smislu država povečuje finančno breme davkoplačevalcev v primeru ponovne uvedbe naborniškega sistema, saj usposabljanje za rokovanje z orožjem pogosto pomeni izpad enega leta produktivne dobe posameznika, hkrati pa povečuje stroške za nakup dodatne oborožitve (iluzorno je namreč pričakovati, da je tekanje po gozdu z leseno repliko orožja in metanje storžev ustrezna oblika usposabljanja).
3. Država je s profesionalizacijo vojske izgubila petnajstletno kohorto tistih, ki bi predstavljali temeljno strukturo obrambe države, na katero je nemogoče računati, saj nima ustreznega znanja za rokovanje z orožjem in osnovnih preživetvenih sposobnosti ter bi v tem pogledu bili popolnoma nič drugega kot gibljive tarče brez zadostnega nudenja odpora. Na proteinih utemeljeni mišičnjakarski ali pa gozdarsko zaraščeni izgled sta namreč danes praktično sinonima za nesposobnost preživetja v naravi (kot povsod, tudi tu obstajajo izjeme). S tem je obramba države v primeru potrebe prepuščena generaciji nad 40 let (v zadnjih generacijah nabornikov je bila vojaška sposobnost okrnjena že nekje na 60% letnika).
4.  Družba podpira ponovno uvedbo naborništva, kot prenos vzgojne obveznosti na točki, kjer je družina odpovedala, saj z izginjanjem očetovske figure v vzgoji (katero je država zadnjih 20 let sistematično kastrirala), starši niso sposobni brez občutka krivde vzgajati otroka (kar pomeni tudi zaščito staršev pred otroki, državo in okolico, ki ima danes pravico preko državnih institucij vršiti pritisk na uporabo restriktivnih vzgojnih metod - čeprav je razvojna psihologija že dokazala škodljivost permisivne vzgoje) v samostojno, odgovorno in odraslo osebo. Na to opozarjajo tudi delodajalci, ko izpostavljajo, da mlade generacije nimajo ustreznih delovnih navad oziroma vrednot.  

Rešitev za nastalo situacijo verjetno tiči v radikalni spremembi razumevanja obrambe kot metodo varovanja pred napadi od zunaj in bi državi, kot je Slovenija, prej koristila kot škodovala. Slovenija je namreč kot članica NATO podvržena določenim tveganjem, za katera ni (so)odgovorna, ampak jim je izpostavljena na podlagi pogodbe, ki določa, da so v primeru napada na eno državo članico NATO, vse članice zavezništva dolžne sodelovati v povračilnih ukrepih. Tipičen primer samozaščitnega vedenja, kot rešitve za nastalo situacijo, je Švica, ki na eni strani zgodovinsko ohranja svojo nevtralnost, ki ji omogoča relativno varnost pred vmešavanjem tretjih držav v njeno ozemeljsko celovitost (tudi v času, ko v sosednjih državah divjajo vojaški spopadi). Hkrati pa je potrebno zagotoviti ustrezno previdnostno zaščito, ki ne posega bistveno v življenje posameznikov. Slednje je mogoče zagotoviti z obstojem t.i. samoobrambnih sil (to je tudi približni kakovostni rang slovenske vojske) v kombinaciji s temeljnim vojaškim usposabljanjem za rokovanje s klasično oborožitvijo (klasične oblike kratkocevnega in dolgocevnega orožja). V vmesnem času pa bi država in družba morali iskati sinergijo na področju gospodarskega razvoja in rasti ter skrbeti za dobrobit vseh in vsakega posameznika.


izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

ponedeljek, 20. februar 2017

Informacijske tehnologije in njihovo prekletstvo pozitivnosti

V preteklih dneh je bila široko zamolčana razprava o vlogi informacijskih tehnologij kot dejavniku spreminjanja družbe. Na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu se je pod vtisom različnih tragičnih dogodkov razvila debata, ali je tehnologija tista, ki (in kako) ogroža družbo, ali pa gre zgolj za neprimerno rabo tehnologije s strani posameznikov in družbe kot celote. Verjetno odgovora na to ne bomo v celoti nikoli postavili enoznačno, vsekakor pa obstaja določeno strinjanje, da tehnologija še kako kroji družbeno realnost v taki ali drugačni obliki.
Dejstvo je, da je trenutno stanje tehnologije posledica družbenega razvoja, hkrati pa je današnji razvoj družbe že posledica tehnološkega napredka. Ne glede na paradoksalnost zapisanega je dejstvo, da je razvoj tehnologije sistematično odgovarjal na družbene potrebe po izboljšanju kakovosti življenja, do točke, ki je lastna vsaki civilizacijski strukturi, ko je vsako nadaljnje izboljšanje tehnologije nemogoče ali pa nezaželeno, saj bi ogrožalo dolgotrajno razmerje političnih moči. Zdi se, da je tehnološki napredek dosegel ravno to točko, kjer bi vse smotrne nadaljnje izboljšave prinesle koristi, ki so nevarne za obstoječo družbeno ureditev ali pa so nemogoče na trenutni stopnji znanja. Pa vendar smo priča konstantnemu izboljševanju tehnologije. 
Do kdaj in do kam?
Zadnji podatki o poslovanju enega največjih inovatorjev na področju tehnologij kažejo, da je dizajnerska dovršenost dosegla točko, ko ne zagotavlja nadaljnje rasti brez resnične spremembe v tehnologiji. Na drugi strani pa smo dosegli točko rimskega imperija, s katere razvoj ni več možen. Družba, ki in ko postane obsedena s prehrano, je zapisana propadu. Rimske orgijske požrtije so odvrnile pozornost od vdorov drugih civilizacij, ki so z vseh strani krčile imperij, utemeljen na disciplini in izurjenosti enega izmed zgodovinsko najbolj dovršenih vojaških ustrojev. Današnja vsesplošna potreba po egoistični pozornosti (izražena skozi seksualizirane samo-oglase in oglaševanje prehrane kot umetnost) odvrača razmislek od vloge kulture (ne glede na to, ali slednjo razumemo kot narodnostno, civilizacijsko ali pa zgolj kot nasprotje nekulturi) in družbene biti. Tehnologija tovrstno vedenje spodbuja in s tem pripomore k osiromašenju zavesti, ki se od esencialnih in eksistencialnih vprašanj preusmerja v samopoveličevanje ega, katerega ne zanima nič kar zahteva umski napor (samo)kritiko posameznika in družbe. 

Na podlagi gornje razprave, neštetih raziskav in znanstvenih publikacij se vedno znova pojavlja vprašanje, ali je neizbežni tok dogodkov mogoče spremeniti. Dokončnega odgovora na to seveda ni, je pa mogoče trditi, da ima družba še vedno moč, da zavrne prehod v sprevrženo androidno družbo. Ima družba voljo, da androidizacijo zavrne? Najverjetneje ne. To bi namreč zahtevalo ponovno učlovečenje, ki pa je vezano na izgubo tehnoloških ugodnosti, ki nam olajšujejo življenje, ter ga skupaj z nami delajo bolj predvidljivega in obvladljivega. 

Glede na to, da gre za eno izmed ključnih družbenih vprašanj današnjega in jutrišnjega dne, smo na fakulteti v okviru doktorskega študija na temo upravljanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij zagotovili nov izbirni predmet, hkrati pa vabimo potencialne doktorske študente, ki jih tovrstne vsebine zanimajo, da se nam pridružijo pri iskanju odgovorov na zgoraj navedene izzive skupaj z našimi gostujočimi profesorji s CERNa, Tehniške univerze na Dunaju, Karlove univerze v Pragi in drugimi.

torek, 14. februar 2017

Nova vizija Slovenije

Pred nekaj dnevi je Slovenija precej neopazno dobila ključni usmeritveni dokument, ki določa stanje v državi čez 32 let. Za ta dokument je bilo namenjenega preko pol milijona davkoplačevalskega denarja (to ni ne veliko ne malo samo po sebi, v kontekstu ima pa verjetno popolnoma drugačno vrednost).

Če na tem mestu strnemo poudarke vizije 2050 lahko zapišemo:
- odsotnost delitev iz preteklosti,
- inovativna družba,
- vseživljenjsko učenje kot temeljno gonilo,
- kakovost življenja zagotovljena,
- državi zaupamo,
- ni administrativnih ovir, 
- krožno gospodarstvo.

To zveni nadvse privlačno in primerno. Pa vendar se porajajo nekateri ključni pomisleki. Najprej pride v ospredje časovna dimenzija. Poglede na svet leta 2050 so na primer v okviru oddaje Intelekta, na prvem programu RTV SLO, predstavljali v letu 2009. Slovenska država je do razvoja nove vizije potrebovala 8 let, od 14. 4. 2009, ko je bila na sporedu oddaja z naslovom "Nov svetovni red?", ki je govorila o svetu na poti proti 2050. Po osmih letih je mogoče ocenjevati, da se opozorilo iz zaključnih minut izkazuje za vedno bolj pomembno v luči aktualnih družbeno-političnih dogodkov. 

Slovenija je imela vizijo leta 1989/90, Slovenija je imela vizijo 1991/1992 in je delala na tej viziji do leta 2004, ko je postala polnopravna članica EU in NATO. Od leta 2004 do danes Slovenija ni imela nikakršne vizije. Slovenija 13 let ni vedela, kaj bi sama s sabo ter s svojim potencialom (ki se je v veliki meri vmes sistematično izseljeval v tujino, kjer danes predstavlja cvet Slovenske zgodbe o uspehu - od katere Slovenija nima nič. Imamo Slovenskega profesorja na Stanfordu, na Harvardu, na CERNu in še kje. Ti ljudje niso dokaz slovenske uspešnosti, temveč v prvi vrsti dokaz nesposobnosti Slovenije kot države, da bi znanje, produktivno generacijo zadržala doma in na ta način prispevala k slovenski konkurenčnosti v mednarodnem okolju). Danes Slovenija nima vizije, temveč drag politični pamflet, ki je davno preživel svojo inovativnost. Koncepti, kot so "vseživljenjsko  učenje", "družba znanja", "kakovost življenja", "zaupanje v državo in odprava administrativnih ovir" so stvar, ki je bila v središču pozornosti pred letom 2010. Slovenija bi morala odpraviti administrativne ovire pred 15. leti, v kolikor bi želeli biti konkurenčni državam, kot so Slovaška, Češka in Poljska, katere so nas prehitele v gospodarskem razvoju v času ekonomske krize. Slovenija bi morala že davno urediti vprašanje zaupanja v državo (in pravo), namesto da posamezne (para)državne institucije ne izvršijo pravnomočne odločitve sodišča. Vseživljenjsko učenje je v Sloveniji prazna floskula, ki ne prinese realno povečanih možnosti za uspešno vključevanje v slovenski trg dela. Kakovost življenja je v zadnjih nekaj letih upadla pod vsak sprejemljiv nivo, predvsem v kolikor kakovost življenja razumemo celovito in ne zgolj kot finančne zmožnosti preživetja. V zadnjih 15. letih je delež ljudi, katerim grozi revščina ali socialna izključenost, iz 13% narasel na približno 20%, prekarno delo se je praktično normaliziralo, strah pred jutrišnjim dnem pa je dodobra načel psihološko zdravje naroda, ki je že pregovorno med bolj samomorilskimi v svetovnem merilu.

Z vidika vsega naštetega (in mnogo več izpuščenega) je vizija Slovenije nič drugega kot odlog izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev v Sloveniji ter njene modernizacije ter kot taka žalitev davkoplačevalcev, ki so po javnih informacijah za ta denar namenili približno 300 povprečnih bruto plač, kar je približno 24 let dela (pol delovne dobe) povprečnega slovenskega delavca. 

Za takšno vizijo Sloveniji ne bi bilo potrebno plačati 350.000 EUR svetovalcem OECD, niti komu drugemu. Sloveniji za takšno strategijo ne bi bilo potrebno plačati 150.000 EUR za druge storitve, niti angažirati 600 ljudi, ki naj bi sodelovali pri nastajanju besedila vizije. Pogled na originalni dokument razkriva, da je bilo več sredstev vloženih v dizajn, kot v vsebino. Niti pod razno ne trdimo, da vsebina vizije ni pomembna. Nasprotno - pomembna je bila leta 2004, danes pa je urgenten ukrep, ki ga ni mogoče odlašati na leto 2050, niti na leto 2033 (za obdobje za do katerega naj se bi že pripravljala tudi strategija). Če se izrazimo v ekološkem smislu - ni več 2 minuti do polnoči, temveč je 15 minut čez polnoč, za tiste, katerim pa je bližje zdravstveni sistem - ne gre več za mravljince v roki in čuden občutek - pacient je brez zavesti, brez utripa in potrebuje defibrilator - mi pa stojimo in se pogovarjamo, če je vredno poklicati prvo pomoč.

Slovenija ima torej danes nov dokument v vrednosti 500.000 EUR, ki se imenuje vizija, v katerem odlaga reševanje nakopičenih problemov iz preteklega obdobja v oddaljeno prihodnost ter odgovornost za reševanje prelaga na pleča tistih, ki so danes mlajši od 5 let.

Pri tem se pojavlja logično vprašanje; kdo je kriv?! Odgovor je v pesmi enega ključnih kantavtorjev iz nekdanjega skupnega družbeno-geografskega prostora. 

...Krivi smo mi. Od kje vsi ti paraziti, ki so vse uničili?
Ne stari moj, krivi smo mi ker smo jim dovolili....

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)


torek, 7. februar 2017

Kultura in njena podoba

Ob obletnici smrti Franceta Prešerna je v Sloveniji ena redkih priložnosti prevpraševanja našega kulturnega konteksta. V takšni ali drugačni obliki. Najprej je potrebno povedati, da kultura izhaja iz latinske besede "cultura", ki naj bi bila izpeljana iz besede "colere" in naj bi predstavljalo dodano vrednost, ki nekemu početju daje globlji pomen. Bodi to pisanje, raziskovanje, grafično ustvarjanje, vojskovanje ali pa kmetovanje.
Na tej točki so verjetno užaljeni vsi, ki ne vidijo bistva v tem širokem razumevanju kulture.
Kultura iz osebe, ki grize zemljo leto in dan, naredi tistega ponosnega gospodarja, ki krompirja ne zmeče na voz, ampak si vzame trenutek, da se zave svoje čustvene vezi s pridelkom. Iz pivca naredi prefinjenega občudovalca vina, ki se zaveda vseh elementov, ki so pripeljali do žlahtnine v njegovem kozarcu, in s pijačo temu primerno ravna. Iz raziskovalca naredi vedoželjnega iskalca resnice, ki presega tehnicistične zahteve po objavah. Iz grobo treniranega morilskega stroja naredi plemenitega borca, ki spoštuje ukaz, vendar mu je čast pomembnejša od zmage. Iz pisca naredi literata, ki piše, ker je njegova želja po ubeseditvi močnejša od njegovega ekonomskega interesa. In iz politika, tiste pregovorno nemoralne pojave, naredi plemenitega človeka, kateremu je blagor drugih moralni imperativ.
In mi? Danes?
Nam danes vse prepogosto zmaga, dosežki, ekonomski interes, pehanje za preživetjem in pohlep jemljejo kulturo. Jemljejo tisti presežek, ki dela razliko med bistvom civilizacije in krdelom hijen v pehanju za svoj delež plena. Naj bo praznik kulture dejansko tista iskra, ki bo sprožila drugačen odnos do tistega, kar predstavlja bistvo posameznikovega sveta. Lahko je to literatura ali pa kaj drugega. Vinogradnik naj gre v vinograd in se zave svojega blagoslova, raziskovalec naj se usede med knjige ali v laboratorij in osmisli svoje početje v razmerju do razvoja, literat naj premišljuje besede in spozna svojo sposobnost besediščenja, in tako vsak po svojem. Politik pa naj sname svojo masko vsaj pred sabo in si odgovori na vprašanje, kako je dejansko izboljšal življenjske pogoje v skupnosti, ki ga je izvolila.
Če je to preveč, potem slava spominu na smrt človeka, ki je štrlel iz svojega časa in bil bitko, ki ni bila njegova, temveč je bila bitka nastajajočega naroda, ki ni verjel v svojo samobitnost. Naj mu bodo neštetokrat recitirani verzi v uteho, ko bdi nad našo podobo kulture, ki je pogosto brez vsebine in brez spoštovanja.

Zanimiv premik je v kontekstu prepleta globinskega razumevanja umetnosti in organizacije predstavila Pečkova v članku objavljenem v Reviji za univerzalno odličnost. Zdi se, da je na koncu ključnega pomena (pozitiven) odnos. Do česarkoli. Zato je tovrsten razmislek ključnega pomena za prihodnost z vizijo, cilji in temu sledečimi uspehi.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

ponedeljek, 6. februar 2017

Ovire si postavljamo sami

Danes je bil objavljen intervju z našo doktorandko in predavateljico doc. dr. Marijo Turnšek Mikačić na MMC portalu. Fakulteta je ponosna, da ima v svoji sredi predavatelje, ki lahko dajo vpogled v sedanjost in prihodnost skozi oči preteklih izkušenj in nabranih kompetenc. Tisti, ki delamo z njo, vemo, kako pomembna je njena dosledna skrb za medčloveške odnose, solidarnost in toplino v času, ko se vsi pehajo za košček izpuljenega kruha od ust sočloveka. 

doc. dr. Marija Turnšek Mikačić
Seveda pa Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi bili o vsaki zadevi prekomerno pametni, pri čemer ta pamet najpogosteje izhaja iz lastne nevoščljivosti, sodb in pomanjkanja vedenja. Lahko bi pustili temo ob strani, pa je vseeno prav, da izpostavimo nekatera dejstva.
Problem današnjega časa ni v tem, da starejši še vedno delajo, problem je v tem, ker mladi pričakujejo, da jim bo služba dana. (66% odstotkov mladih verjame, da je za njihovo zaposlitev odgovorna država - Pinterič, 2016). Problem je v tem, da se mladi zanašajo na sisteme socialne varnosti, malokdo (približno 7% in 24% tistih, ki so pripravljeni za službo iti v tujino) pa je pripravljen prevzeti tveganje svojega ekonomskega uspeha (Pinterič, 2016). To ne zmanjšuje odgovornosti države pri zagotavljanju spodbudnega ekonomskega okolja (fleksibilnost delovnega trga tudi na strani zaposlovanja, ne samo odpuščanja, razumna finančna obremenitev prihodkov posameznika in podjetij, zagotavljanje sorazmernosti med potrebami prebivalstva in nujnostjo delovanja države,...). Predstavitev rezultatov raziskave o poslovnih vrednotah mladih je bila organizirana v novomeški knjižnici, pa se marsikomu ni zdelo vredno.
Mladi, izobraženi, brez zaposlitve, gora težav, s katerimi se spopadamo tako na sistemskem nivoju kot tudi na nivoju nas kot posameznikov. Resnični razlog leži v osnovnem problemu sodobne generacije, ki je postavljen v točko, ki ji lahko rečemo "ne vem". Kaj boš jutri - ne vem. Kaj si želiš v življenju - ne vem. Kaj boš za kosilo - ne vem. Velik del problema leži v pomanjkanju posameznikove ambicije in pripravljenosti na trdo delo (kljub temu, da tudi to ne zagotavlja avtomatičnega uspeha). Hkrati pa je nemogoče zadovoljiti družbeno potrebo po nezadovoljstvu, saj na eni strani stari "odžirajo" delovna mesta mladim, sočasno pa mladi nimajo izkušenj (ali celo znanja). V naši predavalnici ne more preživeti predavatelj, ki bere iz knjige in ne razume tega o čemer govori. Vsak izmed naših predavateljev ima dragocene izkušnje, s pomočjo katerih lahko podkrepi svoje teoretično znanje, in to prinaša dodano vrednost.

Kar se pa tiče takšnih in drugačnih komentarjev o tem, kdo, kaj in kako, pa so zadeve čiste in jasne. Fakulteta je zavezana izpolnjevanju pravno določenih zahtev, pristojni organ za nadzor je NAKVIS. Fakulteta se dodatno zavezuje standardoma ISO 9001 in ISO 27001. Nenazadnje pa je fakulteta podvržena najstrožji kontroli s strani naših študentov. Ker nismo javni zavod ali zavod s koncesijo, k nam pridejo študentje, ki plačajo šolnino in posledično zahtevajo od nas drugačno kakovost, kot je to v primerih študentov, katerim študij (tako ali drugače) plača država, jih pogosto ni v predavalnico, potem pa se čudijo, zakaj jim diploma ne zagotovi službe. K nam študentje pridejo po znanje ne po diplomo.

nedelja, 5. februar 2017

Zakaj Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu?

Približuje se čas vpisov. Rednih, izrednih, zaostalih, v vseh oblikah in podobah. Bliža se čas, ko vsak poskuša pritegniti pozornost bodočih študentov. In čas, ko mora vsak bodoči študent ugotoviti česa si želi. Znanja. Vsaka resna akreditirana institucija zagotavlja vsebinski minimum. Akreditacija je na nek način državno jamstvo, da je študij, formalno gledano, ustrezno zasnovan in omogoča ustrezno izvedbo. V čem je torej dejansko dodana vrednost izbire?
Vedno je prvo vprašanje vsebine, tega, kar posameznika v življenju potencialno veseli (v kolikor na prehodu v dvajseta leta posamezniki dejansko vedo, kaj jih resnično veseli). Po pogovorih z njimi, 10, 15 let kasneje, vedno znova vidimo, da smo kot mladi imeli idejo, vendar se je kasneje izkazalo, da nas morda veseli dejansko nekaj drugega. Ne glede na to, so vsakemu dovoljene sanje trenutka in tega nima pravice odvzeti nihče - niti država. Čeprav to počne - preko promocije določenih znanstvenih disciplin na račun drugih in prerazporejanjem finančnih sredstev na način, ki ni razumljiv nikomur, ki razmišlja o dobrobiti države na dolgi rok. 
Drugi vidik dodane vrednosti izbire, je dejansko ključni. Skozi leta našega delovanja smo zaznali zanimiv trend. K nam pridejo poleg študentov, ki pri nas začnejo študijsko pot, tudi ljudje, ki so predhodno študirali drugje in so študij v vmesnem času tudi opustili. Zakaj pridejo? Ne zato, ker bi bilo lahko, enostavno, nezahtevno,.. Pridejo zato, ker iščejo možnost za boljši študij. In to dobijo. Dobijo jasna navodila, kaj se od njih pričakuje. Dobijo predavatelje, s katerimi lahko komunicirajo. Dobijo mentorja, ki jih pelje in spodbuja do zaključka študijskega procesa. Dobijo odzivne podporne sodelavce, ki jih poznajo po imenu. In predvsem, dobijo na vsakem koraku občutek, da so dobrodošli, sprejeti, kot posamezniki, kot osebe z imeni in priimki, ki rastejo skupaj s fakulteto.
ISO standardi, katerim smo podvrženi, od nas zahtevajo natančnost in doslednost. Tista razlika, ki pa je dejansko pomembna, pa je v neprekinjenem poskusu zagotavljanja, da bo naslednja generacija intelektualne elite, ki bo izšla iz naše fakultete, imela poleg ustreznega znanja izostren čut za sočloveka. In to naše študente učimo s svojim zgledom.

petek, 3. februar 2017

Vrednost uspeha

Vrednost uspeha je vedno subjektivna. Večji kot smo, manj cenimo drobne zmage, ki dokazujejo, da smo na pravi poti. Več truda kot vložimo, bolj cenimo dober rezultat.

Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu je v preteklem letu zasejala seme uspeha, ki nas praktično vsakih nekaj tednov navdaja s pozitivnimi občutki, da smo na dobri poti, da vemo zakaj se trudimo in da vemo, da delamo dobro. 

V letu 2016 smo:
  • Na nacionalni razpis za znanstvene monografije prijavili dve publikaciji - obema je bilo odobreno sofinanciranje. 
  • Na nacionalni razpis za znanstvene revije prijavili našo Revijo za univerzalno odličnost in dobili sofinanciranje za naslednji dve leti. 
  • Na razpisu za mednarodne izmenjave v okviru Erasmus+ dobili odobrena sredstva, ki nam omogočajo, da naše študente lahko pošljemo na izpopolnjevanje v tujino ali pa jim omogočimo, da se na fakulteti srečajo s priznanimi strokovnjaki tujih univerz.
  • Na razpisu za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva smo pridobili sredstva, ki nam omogočajo še intenzivnejše pojavljanje fakultete v tujini, kot kredibilnega partnerja, ki se zaveda svoje vizije.
  • Na razpisu za gostovanja tujih ekspertov smo pridobili zadostna sredstva, ki nam bodo omogočila, da v svojo sredo vsaj začasno povabimo priznane strokovnjake s področja menedžmenta - tudi iz Japonske.
  • Na razpisu "Po kreativni poti do znanja" pa smo v partnerstvu z drugimi institucijami pridobili sredstva, s pomočjo katerih bomo lahko študentom zagotovili kombinacijo praktičnega in teoretičnega znanja. 

V vmesnem času smo se preselili v boljše prostore, spodbudnejše okolje, ki nam omogoča bolj ustvarjalne pogoje.

Vmes so bili seveda tudi trenutki, ko smo potrebovali zbrati veliko poguma in moči. So bili razpisi, za katere smo upali, da smo dovolj konkurenčni. Tudi ti trenutki so nam zagotovili to, da smo boljši, spretnejši in da lahko danes zagotavljamo boljše znanje kot smo ga včeraj in da bomo lahko jutri še boljši. To se imenuje pot odličnosti. Pot odličnosti nima ocene, maksimuma, ampak večno težnjo po izpopolnjevanju in preseganju samega sebe. Pridružite se nam na tej poti. Z besedo spodbude, s ponujeno roko ali pa kot študent, ki želi iti po poti samopreseganja skupaj z nami.

četrtek, 2. februar 2017

Kaj pa jutri

V naslednjih tednih bo tisoče bodočih študentov razmišljalo o pravilnosti svoje odločitve. O tem kaj želijo študirati, kaj želijo postati,... Mnogi izmed njih se bodo odločili za to ali ono priložnost, ker jim tako veleva srce, ker verjamejo da je to najboljša opcija, morda ker verjamejo, da ima določena institucija najlažje pogoje za dokončanje študija. Pa naša izkušnja? Veliko študentov se na koncu prepiše k nam. Ne zato, ker je lahko. Ne zato ker je blizu, .... Zato ker vsakega študent poznamo po imenu in ga upoštevamo kot posameznika. Zato, ker mu omogočimo kar se da individualiziran pristop k študiju. Zato ker za kvaliteto jamčimo tudi z mednarodno veljavnimi certifikati obvladovanja poslovnih procesov, z drugimi besedami, ker v našo prakso uveljavljamo to, kar učimo druge. 
Kaj naj povemo vsem bodočim študentom. Iz spoštovanja do tistih, ki jim znanje nekaj pomeni, študirajte zavzeto, karkoli se vam zdi zanimivo in pomembno za vaš osebni razvoj. Karkoli se boste odločili študirati, nikoli ne pozabite, da je znanje ki ga dobite skozi študijski proces zgolj podlaga, začetek, za uspešno kariero. Nikoli ne prenehajte biti radovedni in ukaželjni. Ignoranca je namreč ena najhujših tegob modernega sveta. Prav je da priznamo, da nečesa ne vemo, ni pa primerno, da "ne vem" postane plitka zavrnitev razmisleka o tej ali oni vsebini.
Seveda pa vam bomo z veseljem ponudili roko in vam iz srca zaželeli dobrodošlico, če se nam pridružite - kot študentje ali pa zgolj kot obisk.