V zadnjih mesecih se v takšni ali drugačni obliki govori o ponovni uvedbi naborniškega sistema organiziranja temeljne obrambne dejavnosti v Sloveniji. Sledenje različnim razpravam v tem kontekstu pa izpostavlja nekatere ključne vidike družbenega ustroja. Različni deležniki gredo v ta diskurz z različnimi parcialnimi interesi, ki se medsebojno diametralno razlikujejo in so odraz prelaganja osebne in politične odgovornosti, ki v vmesnem času izginja iz družbenega horizonta.
1. Država s ponovno uvedbo naborniškega sistema prelaga odgovornost za zagotavljanje temeljne obrambne zmogljivosti na narod, saj operativna bojna enota, ki se imenuje slovenska vojska, v trenutnem obsegu ne zagotavlja zadostnega odpora v primeru napada s strani kogarkoli, ki je napad sposoben izvesti in ima interes. Zadostni odpor pa pomeni zaustavitev/upočasnitev vojaškega delovanja napadalca v meri, ki omogoča splošno mobilizacijo.
2. Ameriški pritiski na zvezo NATO po povečevanju financiranja zahtevajo povečanje operativne sposobnosti vojske držav članic, pri čemer Slovenija že dolgo ni več konkurenčna in sposobna držati koraka z državami, katerih letni vojaški proračuni presegajo tisočkratnike celotnih slovenskih proračunov. V tem smislu država povečuje finančno breme davkoplačevalcev v primeru ponovne uvedbe naborniškega sistema, saj usposabljanje za rokovanje z orožjem pogosto pomeni izpad enega leta produktivne dobe posameznika, hkrati pa povečuje stroške za nakup dodatne oborožitve (iluzorno je namreč pričakovati, da je tekanje po gozdu z leseno repliko orožja in metanje storžev ustrezna oblika usposabljanja).
3. Država je s profesionalizacijo vojske izgubila petnajstletno kohorto tistih, ki bi predstavljali temeljno strukturo obrambe države, na katero je nemogoče računati, saj nima ustreznega znanja za rokovanje z orožjem in osnovnih preživetvenih sposobnosti ter bi v tem pogledu bili popolnoma nič drugega kot gibljive tarče brez zadostnega nudenja odpora. Na proteinih utemeljeni mišičnjakarski ali pa gozdarsko zaraščeni izgled sta namreč danes praktično sinonima za nesposobnost preživetja v naravi (kot povsod, tudi tu obstajajo izjeme). S tem je obramba države v primeru potrebe prepuščena generaciji nad 40 let (v zadnjih generacijah nabornikov je bila vojaška sposobnost okrnjena že nekje na 60% letnika).
3. Država je s profesionalizacijo vojske izgubila petnajstletno kohorto tistih, ki bi predstavljali temeljno strukturo obrambe države, na katero je nemogoče računati, saj nima ustreznega znanja za rokovanje z orožjem in osnovnih preživetvenih sposobnosti ter bi v tem pogledu bili popolnoma nič drugega kot gibljive tarče brez zadostnega nudenja odpora. Na proteinih utemeljeni mišičnjakarski ali pa gozdarsko zaraščeni izgled sta namreč danes praktično sinonima za nesposobnost preživetja v naravi (kot povsod, tudi tu obstajajo izjeme). S tem je obramba države v primeru potrebe prepuščena generaciji nad 40 let (v zadnjih generacijah nabornikov je bila vojaška sposobnost okrnjena že nekje na 60% letnika).
4. Družba podpira ponovno uvedbo naborništva, kot prenos vzgojne obveznosti na točki, kjer je družina odpovedala, saj z izginjanjem očetovske figure v vzgoji (katero je država zadnjih 20 let sistematično kastrirala), starši niso sposobni brez občutka krivde vzgajati otroka (kar pomeni tudi zaščito staršev pred otroki, državo in okolico, ki ima danes pravico preko državnih institucij vršiti pritisk na uporabo restriktivnih vzgojnih metod - čeprav je razvojna psihologija že dokazala škodljivost permisivne vzgoje) v samostojno, odgovorno in odraslo osebo. Na to opozarjajo tudi delodajalci, ko izpostavljajo, da mlade generacije nimajo ustreznih delovnih navad oziroma vrednot.
Rešitev za nastalo situacijo verjetno tiči v radikalni spremembi razumevanja obrambe kot metodo varovanja pred napadi od zunaj in bi državi, kot je Slovenija, prej koristila kot škodovala. Slovenija je namreč kot članica NATO podvržena določenim tveganjem, za katera ni (so)odgovorna, ampak jim je izpostavljena na podlagi pogodbe, ki določa, da so v primeru napada na eno državo članico NATO, vse članice zavezništva dolžne sodelovati v povračilnih ukrepih. Tipičen primer samozaščitnega vedenja, kot rešitve za nastalo situacijo, je Švica, ki na eni strani zgodovinsko ohranja svojo nevtralnost, ki ji omogoča relativno varnost pred vmešavanjem tretjih držav v njeno ozemeljsko celovitost (tudi v času, ko v sosednjih državah divjajo vojaški spopadi). Hkrati pa je potrebno zagotoviti ustrezno previdnostno zaščito, ki ne posega bistveno v življenje posameznikov. Slednje je mogoče zagotoviti z obstojem t.i. samoobrambnih sil (to je tudi približni kakovostni rang slovenske vojske) v kombinaciji s temeljnim vojaškim usposabljanjem za rokovanje s klasično oborožitvijo (klasične oblike kratkocevnega in dolgocevnega orožja). V vmesnem času pa bi država in družba morali iskati sinergijo na področju gospodarskega razvoja in rasti ter skrbeti za dobrobit vseh in vsakega posameznika.
izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)
