Pred nekaj dnevi je Slovenija precej neopazno dobila ključni usmeritveni dokument, ki določa stanje v državi čez 32 let. Za ta dokument je bilo namenjenega preko pol milijona davkoplačevalskega denarja (to ni ne veliko ne malo samo po sebi, v kontekstu ima pa verjetno popolnoma drugačno vrednost).
Če na tem mestu strnemo poudarke vizije 2050 lahko zapišemo:
- odsotnost delitev iz preteklosti,
- inovativna družba,
- vseživljenjsko učenje kot temeljno gonilo,
- kakovost življenja zagotovljena,
- državi zaupamo,
- ni administrativnih ovir,
- krožno gospodarstvo.
To zveni nadvse privlačno in primerno. Pa vendar se porajajo nekateri ključni pomisleki. Najprej pride v ospredje časovna dimenzija. Poglede na svet leta 2050 so na primer v okviru oddaje Intelekta, na prvem programu RTV SLO, predstavljali v letu 2009. Slovenska država je do razvoja nove vizije potrebovala 8 let, od 14. 4. 2009, ko je bila na sporedu oddaja z naslovom "Nov svetovni red?", ki je govorila o svetu na poti proti 2050. Po osmih letih je mogoče ocenjevati, da se opozorilo iz zaključnih minut izkazuje za vedno bolj pomembno v luči aktualnih družbeno-političnih dogodkov.
Slovenija je imela vizijo leta 1989/90, Slovenija je imela vizijo 1991/1992 in je delala na tej viziji do leta 2004, ko je postala polnopravna članica EU in NATO. Od leta 2004 do danes Slovenija ni imela nikakršne vizije. Slovenija 13 let ni vedela, kaj bi sama s sabo ter s svojim potencialom (ki se je v veliki meri vmes sistematično izseljeval v tujino, kjer danes predstavlja cvet Slovenske zgodbe o uspehu - od katere Slovenija nima nič. Imamo Slovenskega profesorja na Stanfordu, na Harvardu, na CERNu in še kje. Ti ljudje niso dokaz slovenske uspešnosti, temveč v prvi vrsti dokaz nesposobnosti Slovenije kot države, da bi znanje, produktivno generacijo zadržala doma in na ta način prispevala k slovenski konkurenčnosti v mednarodnem okolju). Danes Slovenija nima vizije, temveč drag politični pamflet, ki je davno preživel svojo inovativnost. Koncepti, kot so "vseživljenjsko učenje", "družba znanja", "kakovost življenja", "zaupanje v državo in odprava administrativnih ovir" so stvar, ki je bila v središču pozornosti pred letom 2010. Slovenija bi morala odpraviti administrativne ovire pred 15. leti, v kolikor bi želeli biti konkurenčni državam, kot so Slovaška, Češka in Poljska, katere so nas prehitele v gospodarskem razvoju v času ekonomske krize. Slovenija bi morala že davno urediti vprašanje zaupanja v državo (in pravo), namesto da posamezne (para)državne institucije ne izvršijo pravnomočne odločitve sodišča. Vseživljenjsko učenje je v Sloveniji prazna floskula, ki ne prinese realno povečanih možnosti za uspešno vključevanje v slovenski trg dela. Kakovost življenja je v zadnjih nekaj letih upadla pod vsak sprejemljiv nivo, predvsem v kolikor kakovost življenja razumemo celovito in ne zgolj kot finančne zmožnosti preživetja. V zadnjih 15. letih je delež ljudi, katerim grozi revščina ali socialna izključenost, iz 13% narasel na približno 20%, prekarno delo se je praktično normaliziralo, strah pred jutrišnjim dnem pa je dodobra načel psihološko zdravje naroda, ki je že pregovorno med bolj samomorilskimi v svetovnem merilu.
Z vidika vsega naštetega (in mnogo več izpuščenega) je vizija Slovenije nič drugega kot odlog izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev v Sloveniji ter njene modernizacije ter kot taka žalitev davkoplačevalcev, ki so po javnih informacijah za ta denar namenili približno 300 povprečnih bruto plač, kar je približno 24 let dela (pol delovne dobe) povprečnega slovenskega delavca.
Za takšno vizijo Sloveniji ne bi bilo potrebno plačati 350.000 EUR svetovalcem OECD, niti komu drugemu. Sloveniji za takšno strategijo ne bi bilo potrebno plačati 150.000 EUR za druge storitve, niti angažirati 600 ljudi, ki naj bi sodelovali pri nastajanju besedila vizije. Pogled na originalni dokument razkriva, da je bilo več sredstev vloženih v dizajn, kot v vsebino. Niti pod razno ne trdimo, da vsebina vizije ni pomembna. Nasprotno - pomembna je bila leta 2004, danes pa je urgenten ukrep, ki ga ni mogoče odlašati na leto 2050, niti na leto 2033 (za obdobje za do katerega naj se bi že pripravljala tudi strategija). Če se izrazimo v ekološkem smislu - ni več 2 minuti do polnoči, temveč je 15 minut čez polnoč, za tiste, katerim pa je bližje zdravstveni sistem - ne gre več za mravljince v roki in čuden občutek - pacient je brez zavesti, brez utripa in potrebuje defibrilator - mi pa stojimo in se pogovarjamo, če je vredno poklicati prvo pomoč.
Slovenija ima torej danes nov dokument v vrednosti 500.000 EUR, ki se imenuje vizija, v katerem odlaga reševanje nakopičenih problemov iz preteklega obdobja v oddaljeno prihodnost ter odgovornost za reševanje prelaga na pleča tistih, ki so danes mlajši od 5 let.
Pri tem se pojavlja logično vprašanje; kdo je kriv?! Odgovor je v pesmi enega ključnih kantavtorjev iz nekdanjega skupnega družbeno-geografskega prostora.
Slovenija ima torej danes nov dokument v vrednosti 500.000 EUR, ki se imenuje vizija, v katerem odlaga reševanje nakopičenih problemov iz preteklega obdobja v oddaljeno prihodnost ter odgovornost za reševanje prelaga na pleča tistih, ki so danes mlajši od 5 let.
Pri tem se pojavlja logično vprašanje; kdo je kriv?! Odgovor je v pesmi enega ključnih kantavtorjev iz nekdanjega skupnega družbeno-geografskega prostora.
...Krivi smo mi. Od kje vsi ti paraziti, ki so vse uničili?
Ne stari moj, krivi smo mi ker smo jim dovolili....
Ne stari moj, krivi smo mi ker smo jim dovolili....
izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)
