sreda, 17. maj 2017

Turizem ohranjanja slovenske kulturne dediščine

Malo iz lastnega interesa, malo pa iz profesionalne nuje, sem 17. maja 2017 preživel nekaj ur na delavnici e-promocije kulturne dediščine in turizma. To je bila verjetno ena najbolj zanimivih izkušenj s sočasnostjo dveh različnih tematik. Saj je bilo od začetka jasno, da je nemogoče misliti ohranjanje kulturne dediščine brez turizma. Na to nakazuje tako sestava udeležencev kot tudi preplet tematik. Pa je to samo po sebi dejansko dobro, kajti skladiščenje dediščine v (para)državnih depojih ne služi ničemur. Pa se še vrnemo k temu...
Opažanje 1:
Če jaz nimam nič od tega, potem to ni pomembno oziroma me ne zanima. Klasičen egoizem, ki ubija slovenski turizem, kot tudi zmožnost ohranjanja kulturne dediščine. Predstavljena svetla izjema Gornjesavskega muzeja, ki po pričevanju direktorice spodbuja tudi zasebne zbirke in ne kriminalizira zbirateljstva dediščine. S tem se dediščina ne odtujuje prebivalcem in se namesto tega vzpostavlja zavest o pomenu dediščine in njenem negovanju v realnem okolju.
Opažanje 2: 
Družba ima tudi v tem segmentu ljudi, ki se trudijo, in "jamranje", za katere ni kadrov, denarja, preveč ovir. Zdi se, da tisti, ki iščejo dobre rešitev tudi dosegajo pričakovano boljše rezultate, ali pa jih samo pozitiven odnos napeljuje k boljšemu  ocenjevanju rezultata. V vsakem primeru je res, da država prej predstavlja oviro kot pa spodbudo pri ohranjanju in ekonomskem upravljanju kulturne dediščine. In bližje kot je ljudem določena forma ohranjanja dediščine in promocije, večji je učinek.
Opažanje 3:
Jasno izraženo s strani enega izmed udeležencev, projekti se izvajajo iz finančne koristi, ne pa iz namena. Potem pa se oglasi še država, ki reče, da je potrebno nekaj narediti, ko pa je vprašana dotična gospa, če prevzame pobudo, pa zadeva zvodeni. Na drugi strani pa, ko se govori o tem, kdo bi v prihodnosti moral biti motor razvoja, pa se praktično isti ljudje, ki prej prelagajo odgovornost, grebejo za to, kdo si bo pripel medaljo v primeru, da se zgodi kaj dobrega.

Sedaj pa....

Prof. Gričar je s svojo dobrohotnostjo in entuziazmom pri organizaciji in vodenju dal jasne in osebne smernice. Mi, kot državljani, profesionalci na različnih področjih, javnost, jaz.. in ti... smo odgovorni za zaščito kulturne dediščine v Sloveniji, brez predsodkov kaj to je in kdo ima od tega korist. Je naša preteklost in je ogledalo nas samih v sedanjosti (in če je to naše ogledalo, potem se lahko pogosto vidimo kot velike spake, saj se turist pelje mimo propadajočih gradov, naši otroci se učijo zgodovino, geografijo, premalo pa o domovini (ki je več kot samo kraj rojstva, barva potnega lista, z žico obdana država, kateri plačujemo nerazumne davke glede na nivo javnih storitev). Oblastne strukture morajo zagotoviti pogoje, da lahko to dediščino ohranjamo (ne pa da nas pri tem ovira do točke, da se pogosto porabi več energije za birokracijo kot za samo ohranjanje in varovanje). Ohranjanje kulturne dediščine je naša pravica in dolžnost, strokovnjaki morajo pri tem pomagati (in to ne z omejitvami, temveč z dobrohotnim nasvetom, podporo in zgledom). 
Ko bomo nehali biti razglašen ansambel različnih finančnih interesov in se bomo odločili ohranjati kulturno dediščino iz zavesti o pomenu zgodovinskega spomina in razumevanja korenin (brez predsodkov in selektivnosti), takrat bomo lahko naredili največ za prihodnje rodove in za spomin na naše korenine.

Torej dragi moji, če ste se prebili do te točke, poglejte kaj je na podstrešju. Odkrite babičin likalnik, povejte otroku zgodbo, dokler ga lahko prepričate, da imajo tudi čudni predmeti, katerih današnja mladina praktično več ne pozna namena in uporabe, vrednost. Večjo, kot jo ima predmet na bolšjem sejmu ali pa večjo kot mu bi jo pripisala neka državna institucija.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

ponedeljek, 15. maj 2017

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.




izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

sreda, 3. maj 2017

Dan spomina na delo

Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev. 
Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.
V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete). 
V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.