Malo iz lastnega interesa, malo pa iz profesionalne nuje, sem 17. maja 2017 preživel nekaj ur na delavnici e-promocije kulturne dediščine in turizma. To je bila verjetno ena najbolj zanimivih izkušenj s sočasnostjo dveh različnih tematik. Saj je bilo od začetka jasno, da je nemogoče misliti ohranjanje kulturne dediščine brez turizma. Na to nakazuje tako sestava udeležencev kot tudi preplet tematik. Pa je to samo po sebi dejansko dobro, kajti skladiščenje dediščine v (para)državnih depojih ne služi ničemur. Pa se še vrnemo k temu...
Opažanje 1:
Če jaz nimam nič od tega, potem to ni pomembno oziroma me ne zanima. Klasičen egoizem, ki ubija slovenski turizem, kot tudi zmožnost ohranjanja kulturne dediščine. Predstavljena svetla izjema Gornjesavskega muzeja, ki po pričevanju direktorice spodbuja tudi zasebne zbirke in ne kriminalizira zbirateljstva dediščine. S tem se dediščina ne odtujuje prebivalcem in se namesto tega vzpostavlja zavest o pomenu dediščine in njenem negovanju v realnem okolju.
Opažanje 2:
Družba ima tudi v tem segmentu ljudi, ki se trudijo, in "jamranje", za katere ni kadrov, denarja, preveč ovir. Zdi se, da tisti, ki iščejo dobre rešitev tudi dosegajo pričakovano boljše rezultate, ali pa jih samo pozitiven odnos napeljuje k boljšemu ocenjevanju rezultata. V vsakem primeru je res, da država prej predstavlja oviro kot pa spodbudo pri ohranjanju in ekonomskem upravljanju kulturne dediščine. In bližje kot je ljudem določena forma ohranjanja dediščine in promocije, večji je učinek.
Opažanje 3:
Jasno izraženo s strani enega izmed udeležencev, projekti se izvajajo iz finančne koristi, ne pa iz namena. Potem pa se oglasi še država, ki reče, da je potrebno nekaj narediti, ko pa je vprašana dotična gospa, če prevzame pobudo, pa zadeva zvodeni. Na drugi strani pa, ko se govori o tem, kdo bi v prihodnosti moral biti motor razvoja, pa se praktično isti ljudje, ki prej prelagajo odgovornost, grebejo za to, kdo si bo pripel medaljo v primeru, da se zgodi kaj dobrega.
Sedaj pa....
Prof. Gričar je s svojo dobrohotnostjo in entuziazmom pri organizaciji in vodenju dal jasne in osebne smernice. Mi, kot državljani, profesionalci na različnih področjih, javnost, jaz.. in ti... smo odgovorni za zaščito kulturne dediščine v Sloveniji, brez predsodkov kaj to je in kdo ima od tega korist. Je naša preteklost in je ogledalo nas samih v sedanjosti (in če je to naše ogledalo, potem se lahko pogosto vidimo kot velike spake, saj se turist pelje mimo propadajočih gradov, naši otroci se učijo zgodovino, geografijo, premalo pa o domovini (ki je več kot samo kraj rojstva, barva potnega lista, z žico obdana država, kateri plačujemo nerazumne davke glede na nivo javnih storitev). Oblastne strukture morajo zagotoviti pogoje, da lahko to dediščino ohranjamo (ne pa da nas pri tem ovira do točke, da se pogosto porabi več energije za birokracijo kot za samo ohranjanje in varovanje). Ohranjanje kulturne dediščine je naša pravica in dolžnost, strokovnjaki morajo pri tem pomagati (in to ne z omejitvami, temveč z dobrohotnim nasvetom, podporo in zgledom).
Ko bomo nehali biti razglašen ansambel različnih finančnih interesov in se bomo odločili ohranjati kulturno dediščino iz zavesti o pomenu zgodovinskega spomina in razumevanja korenin (brez predsodkov in selektivnosti), takrat bomo lahko naredili največ za prihodnje rodove in za spomin na naše korenine.
Torej dragi moji, če ste se prebili do te točke, poglejte kaj je na podstrešju. Odkrite babičin likalnik, povejte otroku zgodbo, dokler ga lahko prepričate, da imajo tudi čudni predmeti, katerih današnja mladina praktično več ne pozna namena in uporabe, vrednost. Večjo, kot jo ima predmet na bolšjem sejmu ali pa večjo kot mu bi jo pripisala neka državna institucija.
prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)
