Prikaz objav z oznako razvoj. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako razvoj. Pokaži vse objave

ponedeljek, 15. maj 2017

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.




izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

sreda, 3. maj 2017

Dan spomina na delo

Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev. 
Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.
V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete). 
V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.

sobota, 8. april 2017

Strategija slovenskega turizma - v rokah študentov

Prejšnji teden (29.3.2017), sem v okviru fakultetnih obveznosti gostil kolegico iz Litve in po dobri kolegialni navadi, vsakemu, ki obišče Slovenijo, pokažem nekatere drobne znamenitosti, ga peljem na kak izlet in podobno. Pač, turizem smo ljudje - baje. Popoldanski sprehod po Portorožu pa je poskrbel za zanimiv preobrat dogodkov, ki je preusmeril pozornost drugam. 

Debata v angleščini med sprehodom po obali (dejansko o medinstitucionalnem sodelovanju na področju turizma) pritegne pozornost dveh deklic in "Excuse me, sir. Can we ask you a question". Predpostavljal sem, da bo nekdo vprašal za pot ali primerno rerstavracijo v bližini. Deklica mi razloži da dela raziskavo na temo turizma, če ji lahko povem, kaj bi na tej lokaciji spremenil. Firbec kot sem želim izvedeti več in pove, da s kolegico prihajata iz Belgije in da tukaj delata raziskavo. Kakšno? Oh profesor naju je poslal. Okrog vratu se ji svetlika rdeč trak "Ekonomska fakulteta UL", na njem pa pripeto ime. Noben študent, ki dela raziskavo za lastne potrebe ne nosi svojega imena okrog vratu. Začnem vrtati in zelo hitro pridem do ugotovitve, da je raziskava vezana na pripravo nove strategije Slovenskega turizma, za katero bodo udeleženi raziskovalci v žepe spravili nekaj dodatnih Evrov. Projekt so dobili, ker so baje specialisti na tem področju. Deklina me potem zmedeno gleda in sprašuje kaj bi spremenil na promenadi, pa jo obrnem okrog in ona meni pove, kaj njo kot tujko moti. Po svoje ima prav, ampak jasno je, da nima pojma kje tiči jedro problema oziroma da ne ve kaj dela. Fakulteta ji je verjetno plačala tri dni postopanja po obali z namenom, da ugotovijo, kaj naj bi spremenili. Me je snemala - morda, ne vem, kolegica je rekla, da ja. Definitivno me na to ni opozorila (če ta posnetek obstaja, potem je vsaj etično sporen če ne nezakonit). Ali lahko določena institucija v raziskavo vključi študente. Seveda, vsaj za zbiranje podatkov. Jih mora pa pri tem ustrezno izobraziti v metodologiji in pravilih predstavljanja (vključujoč jasno predstavitev z imenom, projektom na katerem dela, kdo projekt izvaja, opozorilo na snemanje, močno namreč dvomim, da si je zapomnila vse moje besede - zapisala ni nič). Pomagalo bi pa seveda tudi, če tisti, ki zbira podatke, nekaj ve o problematiki, ne pa da se njegovo poznavanje konča nekje pri tem, da bi bilo potrebno zamenjati tlakovanje poti.

To se dogaja v približno tem času, ko sistem visokošolske in raziskovalne politike v Sloveniji institucionalizira kakovost tako, da se zagotavlja sredstva za delovanje javnih institucij (v osnovi nič narobe), ne pa za priznane raziskovalne rezultate (publikacije, patente) tudi ostalih institucij, ki prispevajo k napredku in promociji slovenske znanosti. Nagrajevanje visokokakovostnih publikacij (karkoli to pomeni) bi namreč prispevalo k večjemu in kakovostnejšemu raziskovalnemu delu v Sloveniji bolj kot vnaprejšnje financiranje povprečnosti. Hkrati pa bi bil denar razporejen institucijam, ki rezultat dosežejo, in ne zgolj tistim, ki so tega "vredne" (to si upam zapisati, kot nekdo, ki ima (med drugim) trenutno 14 SSCI objav, poglavje pri Routledge, Palgrave ter še nekaj drugih tujih/mednarodnih založbah, in sistematično dosegam slabše ocenjene projektne prijave v nacionalnem okvirju kot posamezniki, ki mi po kvaliteti in kvantiteti sledijo (glede na nacionalna merila)). Država bi v okviru spodbujanja znanosti morala del sredstev nameniti (v duhu spodbujanja znanosti) za dosežene rezultate, ne glede na to, ali je institucija javna in zasebna, iz naslova krčenja obsega programskih skupin, ki se pogosto prekrivajo in dosegajo v mnogih (pod)povprečne rezultate. 

Vendar to ni ključni element tega zapisa (čeprav je povezano). Glavni problem je, da "kvalitetne" raziskovalne institucije, ki prevzemajo odgovornost za pripravo ključnih (strateških) dokumentov države in so za to tudi dodatno (dobro) plačane, za pridobivanje podatkov najamejo študente, ki komaj dobro vedo kaj delajo, ter to počnejo z metodološko nedomišljenim orodjem (razgovor s študentkama ne more biti niti ekspertni intervju, saj sta ustavljali naključne mimoidoče, niti ni anketa, saj razgovor ni imel ne repa ne glave). Država pa bo na takšni osnovi sprejela strateške smernice turizma do leta 2020 - ni čudno, da je slovenska turistična ponudba v ruševinah in da praktično od osemdesetih let preteklega stoletja ne vemo kaj počnemo na področju turizma.


prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

petek, 3. februar 2017

Vrednost uspeha

Vrednost uspeha je vedno subjektivna. Večji kot smo, manj cenimo drobne zmage, ki dokazujejo, da smo na pravi poti. Več truda kot vložimo, bolj cenimo dober rezultat.

Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu je v preteklem letu zasejala seme uspeha, ki nas praktično vsakih nekaj tednov navdaja s pozitivnimi občutki, da smo na dobri poti, da vemo zakaj se trudimo in da vemo, da delamo dobro. 

V letu 2016 smo:
  • Na nacionalni razpis za znanstvene monografije prijavili dve publikaciji - obema je bilo odobreno sofinanciranje. 
  • Na nacionalni razpis za znanstvene revije prijavili našo Revijo za univerzalno odličnost in dobili sofinanciranje za naslednji dve leti. 
  • Na razpisu za mednarodne izmenjave v okviru Erasmus+ dobili odobrena sredstva, ki nam omogočajo, da naše študente lahko pošljemo na izpopolnjevanje v tujino ali pa jim omogočimo, da se na fakulteti srečajo s priznanimi strokovnjaki tujih univerz.
  • Na razpisu za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva smo pridobili sredstva, ki nam omogočajo še intenzivnejše pojavljanje fakultete v tujini, kot kredibilnega partnerja, ki se zaveda svoje vizije.
  • Na razpisu za gostovanja tujih ekspertov smo pridobili zadostna sredstva, ki nam bodo omogočila, da v svojo sredo vsaj začasno povabimo priznane strokovnjake s področja menedžmenta - tudi iz Japonske.
  • Na razpisu "Po kreativni poti do znanja" pa smo v partnerstvu z drugimi institucijami pridobili sredstva, s pomočjo katerih bomo lahko študentom zagotovili kombinacijo praktičnega in teoretičnega znanja. 

V vmesnem času smo se preselili v boljše prostore, spodbudnejše okolje, ki nam omogoča bolj ustvarjalne pogoje.

Vmes so bili seveda tudi trenutki, ko smo potrebovali zbrati veliko poguma in moči. So bili razpisi, za katere smo upali, da smo dovolj konkurenčni. Tudi ti trenutki so nam zagotovili to, da smo boljši, spretnejši in da lahko danes zagotavljamo boljše znanje kot smo ga včeraj in da bomo lahko jutri še boljši. To se imenuje pot odličnosti. Pot odličnosti nima ocene, maksimuma, ampak večno težnjo po izpopolnjevanju in preseganju samega sebe. Pridružite se nam na tej poti. Z besedo spodbude, s ponujeno roko ali pa kot študent, ki želi iti po poti samopreseganja skupaj z nami.

torek, 31. januar 2017

Prevpraševanje bistva

Kdo smo? Kaj smo? Kam gremo? Kako želimo tja? Vsi (ljudje in institucije) si zastavljajo ta vprašanja (oziroma bi si jih morali) in ponujajo odgovore; samoumevne, logične, površinske, globlje,... Jih zapisujemo v dnevnike bloge, strateške dokumente, za nas in za druge, da okoli tega zgradimo lastno identiteto. 
Fakulteta za organizacijske študije ni izjema. Vsakodnevno iščemo odgovore na kdo, kaj, kam in kako? Za potrebe strateškega delovanja imamo vizijo, poslanstvo vrednote za katerimi stojimo, jih uresničujemo in sledimo zastavljenim ciljem. Toda skozi naš obstoj se je izkazalo, da smo nekaj popolnoma drugega. 
Smo fakulteta. Institucija. Da, vendar mnogo več, Fakulteta izhaja iz latinsega facultatem/facultas, ki opredeljuje moč, sposobnost, zmožnost, veščost. Torej smo institucija, ki ima posebne sposobnosti; sposobnosti razumevanja, pojasnjevanja in razvoja družbenih konceptov, ki so nujni za boljši jutri. Imensko je takih veliko, vprašanje pa je koliko izmed njih se v tem smislu prepoznava. 
Smo akademija. Ne kot institucija, amapk toliko bolj kot prostor izhajajoč iz latinske besede academia, ki primarno opredeljuje prostor, kjer je Platon učil svoje učence svojih spoznanj in metod. Sekundarno pa označuje prostor v katerem se oblikuje skupnost učencev in učiteljev, ki skupaj razvijajo nova spoznanja.
Smo torej skupnost s specifičnimi znanji, ki želi posvojih najboljših močeh zagotoviti boljši jutri na podlagi naših znanj, ki jih skupaj razvijamo in nadgrajujemo. 
Predvsem smo pa ljudje. V letih delovanja smo skozi različne izzive razvili predvsem to zavest. Ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo smo in moramo ostati predvsem ljudje. V času t.i. masovnih podatkov (big data), tehnologizacije družbe, ekonomske dekadence in čustvenega razpada družbe, vedno znova spoznavamo, da je naše bistvo v tem, da v cinični relanosti ohranjamo in širimo človečnost, kot vrednoto. Dejstvo, da nismo podvrženi logiki državnega finančnega pogojevanja, nam omogoča in nalaga odgovornost, da zagotavljamo znanja in spoznanja, ki so izven dosega sorodnih institucij, ki kreirajo znanje po nareku proračunske finančne logike.

sobota, 28. januar 2017

Beda odnosa države do znanosti

Poročilo OECD Science, Technology and Industry Scoreboard 2015: Innovation for growth and society: Higher education and basic research razkriva, milo rečeno, zanimivo stanje slovenske raziskovalne bede. Tako v smislu investiranja v napredek znanja, kot tudi v smislu rezultatov. Preglede visokošolskih izdatkov za raziskave in razvoj z manj kot 0,3% BDP Slovenijo uvršča v poslednjo četrtino primerjanih držav, krepko za Češko in tudi za Slovaško. Ta vsota je za polovico nižja od povprečja Evropske unije ali OECD.
Čeprav država, financira večino raziskovalne dejavnosti, se v Sloveniji več kot 50% bazičnih raziskav opravi izven visokošolskega sistema ali vladnih raziskovalnih programov (v večini države OECD, visokošolske institucije in vladne ustanove opravijo krepko preko 70% temeljnih raziskav). Iz tega sledita dva potencialna zaključka. Ali država financira bazično raziskovalno dejavnost podjetjem ali pa so sredstva, ki jih država namenja za raziskave porabljena nenamensko. 
Verjetno gre za zmes vrste različnih težave, začenjši pri odnosu do znanja kot vrednote - tako v družbi, kot posledično v gospodarstvu in državi. Model raziskovalnih programov ARRS sistematično zapira nagrajevanje raziskovalnega dela institucij, ki niso del raziskovalnega kompleksa tudi v točkah, ko sistematično doprinašajo k uveljavljanju Slovenije kot znanstvene skupnosti. Praksa iz nekaterih držav (ki so po relativnem vložku v znanost pred nami (Češka, Slovaška) napeljuje na zanimiv način spodbujanja znanstvene dejavnosti skozi sistem plačila za publikacijo (ki sicer ima določene omejitve vendar lažje premostljive, kot pa je razbitje sistema lagodnega financiranja pogosto minimalnih učinkov. Kako deluje:
- institucija za vsako publikacijo na podlagi finančne tabele dobi določeno vsoto denarja (npr. za znanstveno monografijo - 5000€). Od te vsote gre del nagrade avtorju(avtorjem) del pa si zadrži fakulteta (pustimo upravičenost tega zadrževanja, vendar je razumno, saj daje raziskovalcu pogoje za delo). 
Slovenija ima enega najbolj razdelanih nadzornih sistemov raziskovalne dejavnosti (SICRIS), in bi implementacija takega mehanizma predstavljala relativno enostaven ukrep, ki bi omogočil namesto programskega plačevanja, pogosto mizernih učinkov, nagrajevanje znanstvenega dela na podlagi rezultatov, pri čemer ne bi v naprej diskriminiral in diskreditiral institucij, katerih kapacitete so omejene pa vendar proizvajajo relevantno znanje. Slovenija je v zadnjem obdobju sistematično zaostrila znanstvene kriterije (pogosto tudi čez mejo razumnega), bi lahko v tem pogledu tudi ustrezno spodbujala dobro delo. Predlog gre lahko v smeri, da se znanstvene objave v revijah, indeksiranih bazah sistema Web of Knowledge, monografije in poglavja pri uglednih tujih založbah (ARRS ima točno določeno listo) ustrezno nagradijo ne glede na institucijo iz katere raziskovalec prihaja. 
Ne glede na povedano pa ostaja dejstvo, da so znanstveni rezultati v Sloveniji podcenjeni, kar zmanjšuje dolgoročno konkurenčnost Slovenske ekonomije, kar rezultira v visokih davčnih obremenitvah iz katerih se čedalje težje financira tudi zgolj minimalno funkcionalnost države, temu sledi nadaljnje krčenje financiranja znanosti,....