Ponovno na poti...v istem hotelu...na pol poti... Tokrat na vzhod Slovaške...spotoma še sestanek na univerzi Comenius v Bratislavi...izmenjava izkušenj, znanj in vizitk na Tehnični Univerzi v Košicah. Znan protokol, znani igralci in znan rezultat. V Košice se vračam že od 2009, skoraj vsako leto, pogosto tudi po 3 ali 4 krat letno. Navadno sicer v nezimskem času, ko je teh 1800 km nekoliko bolj obvladljivih, tokrat pač zaupam, da bom z malo sreče pravočasno nazaj. Še vedno pod vtisom razmisleka o kulturi, podkrepljeni z dodatnimi informacijami o razpadu bralnih navad med ljudmi in nekaterimi razgovori, ki sami po sebi niso stvar javnega prostora....
In ravno danes, ko najbolj zagnani pričakujejo presežek 50ih odtenkov svobode, da v njihovem imenu premakne meje, katerih sami ne upajo, tisti bolj tradicionalni, bodo nekomu podarili morda cvet ali nekaj trenutkov zasebnosti, šolniki nam vsem lekcijo o tem, kako je svet narobe sestavljen, jaz pa...nič. Razglabljal bom morda o tem, kaj in zakaj gredo stvari v eno ali drugo smer, pa vendar, že dolgo časa je ena sama stvar, ki prihaja vedno znova na plano. No, dve... ok, v bistvu tri.
1. Ne pozabi biti človek - kdorkoli si in karkoli počneš, bodi človek.
2. Edina neizbežnost življenja je njegov konec, vse ostalo je opcijsko.
3. Za voljo današnjega dne, pa vendar ne samo danes. Nikoli ne naredi tega, da bi ti bilo jutri žal, ker danes nekomu nisi povedal in pokazal kako čutiš. Ne glede kako narobe je, kako nerodno je in kako paralizirajoče je. In ne samo danes. Vedno. kajti vsak danes, ki ga prestaviš na jutri, bo morda nikoli in v vsaki prižgani sveči bo obžalovanje, zakaj nisi tega naredil, dokler je bil čas...
Dom Sv Alžbety, foto: UP
Še dva dni in grem nazaj. Če greste v Košice. Nikoli v Lunik 9. Za dober ambient v Keltsko krčmo. Lepo je vsaj občasno posedeti na glavni promenadi in spočiti oči. Na ekonomski fakulteti TUKE je močan oddelek regionalnega razvoja. V bližini je relativno spodoben živalski vrt. In Erazmus+ izmenjava deluje. Pa še jezikovno ni pretežko.
Ponovno cesta. 900 km nazaj proti Sloveniji. Domov. Na FOŠ.
prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)
Vedno več dela posameznik opravlja globalno. Globalno krčenje časa in prostora, ko se svet vrti 24 ur na dan, ne samo v vesoljnem temveč tudi življenjskem smislu. Ujetost sodobnega akademskega dela je dosegla višek svoje norosti z željo po najhitrejšem možnem pretoku (ne)znanja. Vedno manj časa je za tisto kreativno odmaknjenost od sveta, zaprtost v laboratorij ali ujetost med knjige, vedno pomembnejše je predstavljati (ne)rezultate brez razmisleka o tem, kaj dejansko so. Pa vendar je ta možnost izmenjave informacij in mnenj definitivno eden izmed ključev napredka, oziroma bogatitve takšnega ali drugačnega znanja. Študentje in predavatelji imajo ob nekaj spretnosti dodatne možnosti pri lažjem spoznavanju tujih okolij skozi različne finančne spodbude, med katerim je v Evropi definitivno najbolj prepoznan Erasmus+. Dejansko je super, spoznaš dežele, spoznaš nove ljudi, prijatelje, ljubimce... ali pa nekje na tej poti odkriješ tisti košček iluzije, da čas teče s pred-tehnološko hitrostjo. Ob 1h zjutraj pišem ta zapis med dvodnevnim postankom v Trnavi na poti v Prago. Čez štiri dni se vračam na kratko nazaj v Slovenijo. Vmes bom srečal kolege iz nekaj držav, ponovno videl nekatera, meni draga, mesta. Nekatera od njih poznam bolje kot Ljubljano ali Novo mesto...(Spo)znanje - tista "Eureka", ko ugotoviš, da si imel ves čas narobe in da nimaš moči nad ničemer razen nad svojimi odločitvami. Iz ujetosti v dnevne rutine domačega udobja tega ne vidiš. Sedi tri ure na letališču, čakajoč odhod, usedi se na vlaki in prisluhni tirom, pojdi na "road-trip". Sam, z nekom, v snegu, ponoči, v sončni pripeki. Ne zaradi turizma, ne zaradi znanja, temveč zaradi občutkov. Karlov most je znamenit, toda zavest, da sediš v lokalu, kjer je pred sto leti Einstein preživljal svoje praško obdobje, je vredna več. Komercialna ničevost destinacij, ujetih v primež turistov, je pripeljala do tega, da celo simboli globalnega reda odsvetujejo določene lokacije.
Študij je danes vedno bolj destinacijski turizem, razvid na imenu do točke, ko postane sam sebi namen. Pred nekaj dnevi se mi je nekdo hvalil, da je študiral na eni najbolj prestižnih univerz na svetu. Pri tem pa je pozabil, da so temelji ekonomije enaki povsod, razlika je samo v ideološkem pogledu na matematično realnost. Širina pogleda je navadno tisto, kar dela razliko med znanjem in razumevanjem. In ravno študijske poti so tisto, kar razvija širino pogleda. In tisto, kar v tem globalnem kaosu vsaj občasno omogoči preklop od informacij k mislim.
Naša partnerska institucija - Fakulteta za dručbene vede Karlove univerze v pragi (foto: UP)
Prejšnji teden (29.3.2017), sem v okviru fakultetnih obveznosti gostil kolegico iz Litve in po dobri kolegialni navadi, vsakemu, ki obišče Slovenijo, pokažem nekatere drobne znamenitosti, ga peljem na kak izlet in podobno. Pač, turizem smo ljudje - baje. Popoldanski sprehod po Portorožu pa je poskrbel za zanimiv preobrat dogodkov, ki je preusmeril pozornost drugam.
Debata v angleščini med sprehodom po obali (dejansko o medinstitucionalnem sodelovanju na področju turizma) pritegne pozornost dveh deklic in "Excuse me, sir. Can we ask you a question". Predpostavljal sem, da bo nekdo vprašal za pot ali primerno rerstavracijo v bližini. Deklica mi razloži da dela raziskavo na temo turizma, če ji lahko povem, kaj bi na tej lokaciji spremenil. Firbec kot sem želim izvedeti več in pove, da s kolegico prihajata iz Belgije in da tukaj delata raziskavo. Kakšno? Oh profesor naju je poslal. Okrog vratu se ji svetlika rdeč trak "Ekonomska fakulteta UL", na njem pa pripeto ime. Noben študent, ki dela raziskavo za lastne potrebe ne nosi svojega imena okrog vratu. Začnem vrtati in zelo hitro pridem do ugotovitve, da je raziskava vezana na pripravo nove strategije Slovenskega turizma, za katero bodo udeleženi raziskovalci v žepe spravili nekaj dodatnih Evrov. Projekt so dobili, ker so baje specialisti na tem področju. Deklina me potem zmedeno gleda in sprašuje kaj bi spremenil na promenadi, pa jo obrnem okrog in ona meni pove, kaj njo kot tujko moti. Po svoje ima prav, ampak jasno je, da nima pojma kje tiči jedro problema oziroma da ne ve kaj dela. Fakulteta ji je verjetno plačala tri dni postopanja po obali z namenom, da ugotovijo, kaj naj bi spremenili. Me je snemala - morda, ne vem, kolegica je rekla, da ja. Definitivno me na to ni opozorila (če ta posnetek obstaja, potem je vsaj etično sporen če ne nezakonit). Ali lahko določena institucija v raziskavo vključi študente. Seveda, vsaj za zbiranje podatkov. Jih mora pa pri tem ustrezno izobraziti v metodologiji in pravilih predstavljanja (vključujoč jasno predstavitev z imenom, projektom na katerem dela, kdo projekt izvaja, opozorilo na snemanje, močno namreč dvomim, da si je zapomnila vse moje besede - zapisala ni nič). Pomagalo bi pa seveda tudi, če tisti, ki zbira podatke, nekaj ve o problematiki, ne pa da se njegovo poznavanje konča nekje pri tem, da bi bilo potrebno zamenjati tlakovanje poti.
To se dogaja v približno tem času, ko sistem visokošolske in raziskovalne politike v Sloveniji institucionalizira kakovost tako, da se zagotavlja sredstva za delovanje javnih institucij (v osnovi nič narobe), ne pa za priznane raziskovalne rezultate (publikacije, patente) tudi ostalih institucij, ki prispevajo k napredku in promociji slovenske znanosti. Nagrajevanje visokokakovostnih publikacij (karkoli to pomeni) bi namreč prispevalo k večjemu in kakovostnejšemu raziskovalnemu delu v Sloveniji bolj kot vnaprejšnje financiranje povprečnosti. Hkrati pa bi bil denar razporejen institucijam, ki rezultat dosežejo, in ne zgolj tistim, ki so tega "vredne" (to si upam zapisati, kot nekdo, ki ima (med drugim) trenutno 14 SSCI objav, poglavje pri Routledge, Palgrave ter še nekaj drugih tujih/mednarodnih založbah, in sistematično dosegam slabše ocenjene projektne prijave v nacionalnem okvirju kot posamezniki, ki mi po kvaliteti in kvantiteti sledijo (glede na nacionalna merila)). Država bi v okviru spodbujanja znanosti morala del sredstev nameniti (v duhu spodbujanja znanosti) za dosežene rezultate, ne glede na to, ali je institucija javna in zasebna, iz naslova krčenja obsega programskih skupin, ki se pogosto prekrivajo in dosegajo v mnogih (pod)povprečne rezultate.
Vendar to ni ključni element tega zapisa (čeprav je povezano). Glavni problem je, da "kvalitetne" raziskovalne institucije, ki prevzemajo odgovornost za pripravo ključnih (strateških) dokumentov države in so za to tudi dodatno (dobro) plačane, za pridobivanje podatkov najamejo študente, ki komaj dobro vedo kaj delajo, ter to počnejo z metodološko nedomišljenim orodjem (razgovor s študentkama ne more biti niti ekspertni intervju, saj sta ustavljali naključne mimoidoče, niti ni anketa, saj razgovor ni imel ne repa ne glave). Država pa bo na takšni osnovi sprejela strateške smernice turizma do leta 2020 - ni čudno, da je slovenska turistična ponudba v ruševinah in da praktično od osemdesetih let preteklega stoletja ne vemo kaj počnemo na področju turizma.
