Ob dnevu kulture

Organizacija, menedžment, upravljanje in sorodne znanstvene discipline imajo na prvi pogled s kulturo relativno malo skupnega (če ob strani pustimo vprašanje organizacijske, korporativne, upravne ali kake druge sorodne "kulture", ki pretežno označuje tisto notranjo nevidno strukturo, ki določeni organizaciji daje takšno ali drugačno notranji in zunanjo povezanost). Pa vendar je vsaj ob dnevih, ki se uradno imenujejo "kulturni", na mestu razmislek o tem, kaj kultura pomeni v širšem družbenem kontekstu. 

Kultura je (poleg že omenjenih formalnih setov organizacijskih/družbenih odnosov) narodna ustvarjalna zgodovina, sodobnost in prihodnost. Za nekoga Prešern in Cankar, za drugega preplačane vstopnice za kino ali pa razmislek o tem, kako kakovost umetniških storitev pada. Današnja formalna umetnost pogosto premore manj talenta, kot jih ima poulični slikar, ki za nekaj evrov prodaja svojo vizijo Tromostovja, ali za podarjeni drobiž na Čopovi igra kitaro. Že Prešeren je zapisal "..le čevlje sodi naj Kopitar...", pa vendar je pregled svetovnega trga najdražjih slikarskih umetnin precej podoben (z očitnimi izjemami) naboru, ki ima pogosto primerljive rezultate na vsaki likovni akademiji. In tako na vseh področjih. Pa vendar...kultura je mnogo več kot to...

Je lokalna, nacionalna, kontinentalna in globalna podoba duha družbe. Je spregledan samorastniški upor, je cvileči pritisk kvazi umetnikov, da država ne namenja sredstev za njihovo "neprecenljivo" delo, je državno sponzorirana propaganda "pravoverne" umetnosti, in so tiste velike zgodbe, kjer posamezniki s svojim delom dokazujejo zmožnost preseganja eksistencialnih težav z namenom ustvarjanja esence (karkoli že s tem razumemo). Država mora v prvi vrsti zagotoviti umetniško svobodo ter osnovno kulturno izobrazbo, od tam dalje pa je stvar talenta in posameznikovega okusa, ki bo določalo ekonomsko vrednost stvaritev. Je pa iluzorno pričakovati veliko povpraševanje po Hamletu v McDružbi, in tukaj država odpove, tukaj družba odpove, tukaj odpovem jaz kot posameznik, vsakič, ko grem v kino namesto knjigarno, vsakič, ko dam prednost propagandni "holivudski produkciji" pred neodvisnim filmom. In se ob tem sočasno tolažim, da sem bil del kulturne izkušnje, saj sem se udeležil kulturnega dogodka. 

Na izobraževalnih ustanovah je, da znamo učencem, dijakom in študentom približati vprašanje kulture (in jim seveda dopustiti svobodo, da to kulturo definirajo po svoje). Kultura namreč predstavlja širši okvir znotraj katerega deluje tudi znanost. Zato ne samo, da vsem voščimo ob kulturnem prazniku vse kulturno in se spomnimo enega izmed velikanov slovenstva in slovenske kulture, temveč vabimo predvsem k osebnem razmisleku, kaj kultura je, in ob tem želimo veliko ustvarjalne energije, ki naj hrani našo zakladnico kulture tudi v prihodnje.

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

Kultura in njena podoba

Ob obletnici smrti Franceta Prešerna je v Sloveniji ena redkih priložnosti prevpraševanja našega kulturnega konteksta. V takšni ali drugačni obliki. Najprej je potrebno povedati, da kultura izhaja iz latinske besede "cultura", ki naj bi bila izpeljana iz besede "colere" in naj bi predstavljalo dodano vrednost, ki nekemu početju daje globlji pomen. Bodi to pisanje, raziskovanje, grafično ustvarjanje, vojskovanje ali pa kmetovanje.

Na tej točki so verjetno užaljeni vsi, ki ne vidijo bistva v tem širokem razumevanju kulture.

Kultura iz osebe, ki grize zemljo leto in dan, naredi tistega ponosnega gospodarja, ki krompirja ne zmeče na voz, ampak si vzame trenutek, da se zave svoje čustvene vezi s pridelkom. Iz pivca naredi prefinjenega občudovalca vina, ki se zaveda vseh elementov, ki so pripeljali do žlahtnine v njegovem kozarcu, in s pijačo temu primerno ravna. Iz raziskovalca naredi vedoželjnega iskalca resnice, ki presega tehnicistične zahteve po objavah. Iz grobo treniranega morilskega stroja naredi plemenitega borca, ki spoštuje ukaz, vendar mu je čast pomembnejša od zmage. Iz pisca naredi literata, ki piše, ker je njegova želja po ubeseditvi močnejša od njegovega ekonomskega interesa. In iz politika, tiste pregovorno nemoralne pojave, naredi plemenitega človeka, kateremu je blagor drugih moralni imperativ.

In mi? Danes?

Nam danes vse prepogosto zmaga, dosežki, ekonomski interes, pehanje za preživetjem in pohlep jemljejo kulturo. Jemljejo tisti presežek, ki dela razliko med bistvom civilizacije in krdelom hijen v pehanju za svoj delež plena. Naj bo praznik kulture dejansko tista iskra, ki bo sprožila drugačen odnos do tistega, kar predstavlja bistvo posameznikovega sveta. Lahko je to literatura ali pa kaj drugega. Vinogradnik naj gre v vinograd in se zave svojega blagoslova, raziskovalec naj se usede med knjige ali v laboratorij in osmisli svoje početje v razmerju do razvoja, literat naj premišljuje besede in spozna svojo sposobnost besediščenja, in tako vsak po svojem. Politik pa naj sname svojo masko vsaj pred sabo in si odgovori na vprašanje, kako je dejansko izboljšal življenjske pogoje v skupnosti, ki ga je izvolila.

Če je to preveč, potem slava spominu na smrt človeka, ki je štrlel iz svojega časa in bil bitko, ki ni bila njegova, temveč je bila bitka nastajajočega naroda, ki ni verjel v svojo samobitnost. Naj mu bodo neštetokrat recitirani verzi v uteho, ko bdi nad našo podobo kulture, ki je pogosto brez vsebine in brez spoštovanja.

Zanimiv premik je v kontekstu prepleta globinskega razumevanja umetnosti in organizacije predstavila Pečkova v članku objavljenem v Reviji za univerzalno odličnost. Zdi se, da je na koncu ključnega pomena (pozitiven) odnos. Do česarkoli. Zato je tovrsten razmislek ključnega pomena za prihodnost z vizijo, cilji in temu sledečimi uspehi.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)