Danes mediji sramežljivo objavljajo novico o profesorju matematike, ki so ga v ZDA začasno zadržali zaradi sumničave sosede na letalu. Slednja ga je zaradi "bližnjevzhodnega videza" in nerazumljivega pisanja najavila letališkim organom, ki so ga naslednji dve uri zasliševali. Na koncu se je izkazalo, da gre za uglednega in priznanega znanstvenika, brez posebnih terorističnih vzgibov.
Glede na to, da gre za našega stanovskega kolega se zdi primerno, da temu posvetimo nekaj vrstic razmisleka o tem kam gre sodobna družba, ki se utaplja v poplavi informacij, ne da bi imela na voljo ustrezne mehanizme za njihovo filtracijo. Opisani primer kaže na enega izmed vidikov ponavljanja zgodovine, ko so posamezniki v svoji nevednosti vsakršni drugačnosti pripisovali nadnaravni/ čarovniški in pogosto škodljivi vpliv. Vprašanje je kaj je bolj groteskno - gospa, ki ne prepozna matematične enačbe, ali gospa, ki verjame, da je matematična enačba kodirano sporočilo terorista. Ne glede na odgovor za katerega se odločimo, imamo dve izpeljani dejstvi. Da se neznano povezuje z negativnim in da obstajajo posamezniki, ki s svojo nevednostjo povzročajo vsesplošno paniko. Zgodba nas tako vrača nekaj stoletij nazaj, ko je bil krivec, za vsako nepojasnjeno smrt živali, čarovniški urok zaradi katerega je navadno določena nedolžna oseba zgorela na grmadi.
Edino zdravilo zoper tovrstno preganjanje navideznih teroristov, škodljivcev in podobne človeške nevarnosti je v prvi vrsti v zagotavljanju ustrezne izobrazbe, ki tako ni samo spričevalo ali diploma, ampak predvsem sposobnost dojemanja realnosti skozi sposobnost kritičnega vrednotenja dejanskosti, ki preprečuje izbruhe panike ter preganjanje navideznih čarovnic. Žal pa zgodovina vseskozi dokazuje, da je neizobraženost pri oblasteh še kako dobrodošla, saj omogoča večji nadzor prebivalstva skozi spodbujanje kulture strahu, ki elitam omogoča ohranjanje njihovega primata.
V tem duhu se zdi ključna vloga moderne akademije (ki v tem pogosto zataji), zagotavljanje znanja in spodbujanje kritične presoje realnosti. Le tako je namreč mogoče preprečiti preganjanje navideznih čarovnic ter ponovno zagotoviti ideal demokracije, t.j. da vrhovna suverena oblast vedno pripada ljudstvu, ki lahko aktualne vladarje odstavi takoj ko ima občutek, da slednji ne služijo več ljudstvu temveč svojemu žepu.
izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)
