Turizem ohranjanja slovenske kulturne dediščine

Malo iz lastnega interesa, malo pa iz profesionalne nuje, sem 17. maja 2017 preživel nekaj ur na delavnici e-promocije kulturne dediščine in turizma. To je bila verjetno ena najbolj zanimivih izkušenj s sočasnostjo dveh različnih tematik. Saj je bilo od začetka jasno, da je nemogoče misliti ohranjanje kulturne dediščine brez turizma. Na to nakazuje tako sestava udeležencev kot tudi preplet tematik. Pa je to samo po sebi dejansko dobro, kajti skladiščenje dediščine v (para)državnih depojih ne služi ničemur. Pa se še vrnemo k temu...

Opažanje 1:

Če jaz nimam nič od tega, potem to ni pomembno oziroma me ne zanima. Klasičen egoizem, ki ubija slovenski turizem, kot tudi zmožnost ohranjanja kulturne dediščine. Predstavljena svetla izjema Gornjesavskega muzeja, ki po pričevanju direktorice spodbuja tudi zasebne zbirke in ne kriminalizira zbirateljstva dediščine. S tem se dediščina ne odtujuje prebivalcem in se namesto tega vzpostavlja zavest o pomenu dediščine in njenem negovanju v realnem okolju.

Opažanje 2: 

Družba ima tudi v tem segmentu ljudi, ki se trudijo, in "jamranje", za katere ni kadrov, denarja, preveč ovir. Zdi se, da tisti, ki iščejo dobre rešitev tudi dosegajo pričakovano boljše rezultate, ali pa jih samo pozitiven odnos napeljuje k boljšemu  ocenjevanju rezultata. V vsakem primeru je res, da država prej predstavlja oviro kot pa spodbudo pri ohranjanju in ekonomskem upravljanju kulturne dediščine. In bližje kot je ljudem določena forma ohranjanja dediščine in promocije, večji je učinek.

Opažanje 3:

Jasno izraženo s strani enega izmed udeležencev, projekti se izvajajo iz finančne koristi, ne pa iz namena. Potem pa se oglasi še država, ki reče, da je potrebno nekaj narediti, ko pa je vprašana dotična gospa, če prevzame pobudo, pa zadeva zvodeni. Na drugi strani pa, ko se govori o tem, kdo bi v prihodnosti moral biti motor razvoja, pa se praktično isti ljudje, ki prej prelagajo odgovornost, grebejo za to, kdo si bo pripel medaljo v primeru, da se zgodi kaj dobrega.

Sedaj pa....

Prof. Gričar je s svojo dobrohotnostjo in entuziazmom pri organizaciji in vodenju dal jasne in osebne smernice. Mi, kot državljani, profesionalci na različnih področjih, javnost, jaz.. in ti... smo odgovorni za zaščito kulturne dediščine v Sloveniji, brez predsodkov kaj to je in kdo ima od tega korist. Je naša preteklost in je ogledalo nas samih v sedanjosti (in če je to naše ogledalo, potem se lahko pogosto vidimo kot velike spake, saj se turist pelje mimo propadajočih gradov, naši otroci se učijo zgodovino, geografijo, premalo pa o domovini (ki je več kot samo kraj rojstva, barva potnega lista, z žico obdana država, kateri plačujemo nerazumne davke glede na nivo javnih storitev). Oblastne strukture morajo zagotoviti pogoje, da lahko to dediščino ohranjamo (ne pa da nas pri tem ovira do točke, da se pogosto porabi več energije za birokracijo kot za samo ohranjanje in varovanje). Ohranjanje kulturne dediščine je naša pravica in dolžnost, strokovnjaki morajo pri tem pomagati (in to ne z omejitvami, temveč z dobrohotnim nasvetom, podporo in zgledom). 

Ko bomo nehali biti razglašen ansambel različnih finančnih interesov in se bomo odločili ohranjati kulturno dediščino iz zavesti o pomenu zgodovinskega spomina in razumevanja korenin (brez predsodkov in selektivnosti), takrat bomo lahko naredili največ za prihodnje rodove in za spomin na naše korenine.

Torej dragi moji, če ste se prebili do te točke, poglejte kaj je na podstrešju. Odkrite babičin likalnik, povejte otroku zgodbo, dokler ga lahko prepričate, da imajo tudi čudni predmeti, katerih današnja mladina praktično več ne pozna namena in uporabe, vrednost. Večjo, kot jo ima predmet na bolšjem sejmu ali pa večjo kot mu bi jo pripisala neka državna institucija.

prof. dr. Uroš Pinterič

(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Dan spomina na delo

Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev. 

Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.

V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete). 

V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.

Strategija slovenskega turizma - v rokah študentov

Prejšnji teden (29.3.2017), sem v okviru fakultetnih obveznosti gostil kolegico iz Litve in po dobri kolegialni navadi, vsakemu, ki obišče Slovenijo, pokažem nekatere drobne znamenitosti, ga peljem na kak izlet in podobno. Pač, turizem smo ljudje - baje. Popoldanski sprehod po Portorožu pa je poskrbel za zanimiv preobrat dogodkov, ki je preusmeril pozornost drugam. 

Debata v angleščini med sprehodom po obali (dejansko o medinstitucionalnem sodelovanju na področju turizma) pritegne pozornost dveh deklic in "Excuse me, sir. Can we ask you a question". Predpostavljal sem, da bo nekdo vprašal za pot ali primerno rerstavracijo v bližini. Deklica mi razloži da dela raziskavo na temo turizma, če ji lahko povem, kaj bi na tej lokaciji spremenil. Firbec kot sem želim izvedeti več in pove, da s kolegico prihajata iz Belgije in da tukaj delata raziskavo. Kakšno? Oh profesor naju je poslal. Okrog vratu se ji svetlika rdeč trak "Ekonomska fakulteta UL", na njem pa pripeto ime. Noben študent, ki dela raziskavo za lastne potrebe ne nosi svojega imena okrog vratu. Začnem vrtati in zelo hitro pridem do ugotovitve, da je raziskava vezana na pripravo nove strategije Slovenskega turizma, za katero bodo udeleženi raziskovalci v žepe spravili nekaj dodatnih Evrov. Projekt so dobili, ker so baje specialisti na tem področju. Deklina me potem zmedeno gleda in sprašuje kaj bi spremenil na promenadi, pa jo obrnem okrog in ona meni pove, kaj njo kot tujko moti. Po svoje ima prav, ampak jasno je, da nima pojma kje tiči jedro problema oziroma da ne ve kaj dela. Fakulteta ji je verjetno plačala tri dni postopanja po obali z namenom, da ugotovijo, kaj naj bi spremenili. Me je snemala - morda, ne vem, kolegica je rekla, da ja. Definitivno me na to ni opozorila (če ta posnetek obstaja, potem je vsaj etično sporen če ne nezakonit). Ali lahko določena institucija v raziskavo vključi študente. Seveda, vsaj za zbiranje podatkov. Jih mora pa pri tem ustrezno izobraziti v metodologiji in pravilih predstavljanja (vključujoč jasno predstavitev z imenom, projektom na katerem dela, kdo projekt izvaja, opozorilo na snemanje, močno namreč dvomim, da si je zapomnila vse moje besede - zapisala ni nič). Pomagalo bi pa seveda tudi, če tisti, ki zbira podatke, nekaj ve o problematiki, ne pa da se njegovo poznavanje konča nekje pri tem, da bi bilo potrebno zamenjati tlakovanje poti.

To se dogaja v približno tem času, ko sistem visokošolske in raziskovalne politike v Sloveniji institucionalizira kakovost tako, da se zagotavlja sredstva za delovanje javnih institucij (v osnovi nič narobe), ne pa za priznane raziskovalne rezultate (publikacije, patente) tudi ostalih institucij, ki prispevajo k napredku in promociji slovenske znanosti. Nagrajevanje visokokakovostnih publikacij (karkoli to pomeni) bi namreč prispevalo k večjemu in kakovostnejšemu raziskovalnemu delu v Sloveniji bolj kot vnaprejšnje financiranje povprečnosti. Hkrati pa bi bil denar razporejen institucijam, ki rezultat dosežejo, in ne zgolj tistim, ki so tega "vredne" (to si upam zapisati, kot nekdo, ki ima (med drugim) trenutno 14 SSCI objav, poglavje pri Routledge, Palgrave ter še nekaj drugih tujih/mednarodnih založbah, in sistematično dosegam slabše ocenjene projektne prijave v nacionalnem okvirju kot posamezniki, ki mi po kvaliteti in kvantiteti sledijo (glede na nacionalna merila)). Država bi v okviru spodbujanja znanosti morala del sredstev nameniti (v duhu spodbujanja znanosti) za dosežene rezultate, ne glede na to, ali je institucija javna in zasebna, iz naslova krčenja obsega programskih skupin, ki se pogosto prekrivajo in dosegajo v mnogih (pod)povprečne rezultate. 

Vendar to ni ključni element tega zapisa (čeprav je povezano). Glavni problem je, da "kvalitetne" raziskovalne institucije, ki prevzemajo odgovornost za pripravo ključnih (strateških) dokumentov države in so za to tudi dodatno (dobro) plačane, za pridobivanje podatkov najamejo študente, ki komaj dobro vedo kaj delajo, ter to počnejo z metodološko nedomišljenim orodjem (razgovor s študentkama ne more biti niti ekspertni intervju, saj sta ustavljali naključne mimoidoče, niti ni anketa, saj razgovor ni imel ne repa ne glave). Država pa bo na takšni osnovi sprejela strateške smernice turizma do leta 2020 - ni čudno, da je slovenska turistična ponudba v ruševinah in da praktično od osemdesetih let preteklega stoletja ne vemo kaj počnemo na področju turizma.

prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

Spirala razkroja znanja

Vsaka država ima sebi lastno logiko uveljavljanja različnih javnih politik med zagotavljanjem javnega dobra, svobodne ekonomske pobude in usklajevanjem političnih interesov. Pri tem pa se pojavlja ključno vprašanje, kaj je dejansko najpomembnejše (ne glede na področje). Zdi se, da vsaj v Sloveniji, partikularni politični interesi predstavljajo ključno gonilo "razvoja". Za vsako spremembo je mogoče odkriti ozek interes nekega posameznika ali grupacije. To igro se že leta igra na področju ključnih družbenih dobrin, kot so zdravje, varnost, znanje, gospodarstvo, energija, okolje,...

Prva predpostavka je: Država je dolžna zagotavljati javno dobro. Torej vse tisto, kar ni mogoče kot individualno dobro kupiti na trgu, oziroma vse tisto, kar bi sicer lahko kupili na trgu, vendar bi izločenje posameznikov iz te možnosti pomenilo nepopravljivo družbeno škodo. 

Druga predpostavka je: država ima skozi svoje mehanizme ključno funkcijo regulacijskega mehanizma, ki mora tudi v primeru zagotavljanja zasebnega dobra delovati kot korektivni mehanizem, ki preprečuje, da bi izločitev posameznikov iz tržne situacije pomenila poslabšanje položaja za te posameznike. 

Iz tega izhaja, da bi morala država npr. preko sistema javnega zdravstva zagotoviti zagotavljanje ustreznega standarda zdravja, da je posameznik ustrezno zdravstveno oskrbljen ne glede na finančno stanje, pri čemer pa seveda lahko posameznik, kateremu finančno stanje to dopušča, lahko izbere zdravstveno storitev privatnega ponudnika. Stanje sistema pa danes posameznike sili v to, da se ali odpovedujejo zdravstveni oskrbi ali pa zanjo plačujejo (sami ali ob veliki podpori solidarnosti skupnosti). Država v tem okviru ne vidi nobene težave.

Na drugi strani pa je obratno na področju izobraževanja, še posebno visokošolskega, kjer država skozi sistem javnih visokošolskih institucij zagotavlja ustrezen nivo izobrazbe najširšemu možnemu krogu populacije, pri čemer sistematično zatira zasebno pobudo, skozi postavljanje različnih omejitev, ki preferirajo javno šolstvo. Država z obstoječo logiko delovanja tako sistematično uničuje oba segmenta visokega šolstva, tako javnega kot tudi zasebnega. Če primerjamo logiko - zaposlena oseba iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja (tistega, ki se ob plači odvede v zdravstveno blagajno) ne more brez doplačila dobiti ustrezne zobozdravstvene oskrbe, na drugi strani pa neselektivno nudi visokošolsko izobraževanje brezplačno, ne glede na socialni status in sistematično poudarja nujnost javnega visokega šolstva kot primarne oblike visokošolskega izobraževanja, pri čemer določa "ustrezne oblike" znanja.

Je javno šolstvo pomembno? Je. Brez diskusije. Država mora zagotoviti možnost ustrezne izobrazbe ne glede na socialni status posameznika. Zato je verjetno primerno pričakovati, da imajo v primeru omejitve vpisa prednost posamezniki s slabšim socialnim položajem. V kolikor tovrstna pozitivna diskriminacija ni zagotovljena - potem država ne zagotavlja vloge iz prej omenjene druge predpostavke - zagotavljanje enakih možnosti tistim, ki si niso sposobni zagotoviti storitve na trgu. 

Je zasebno šolstvo pomembno? Je. Zasebno šolstvo je v moderni družbi enako pomembno kot javno šolstvo ali zasebno zdravstvo. Je razbremenitev državnih financ (če ni koncesionirano), je dolgoročni gradnik kakovosti na področju izobraževanja, saj njegovo kakovost dolgoročno meri lastni obstoj. Zasebna visokošolska institucija ne more preživeti, v kolikor ne zagotavlja ustrezne kakovosti študijskega procesa, ki ima za posledico ali zaposljivost ali pa druge oblike izboljšanja kakovosti življenja. V kolikor pa gre zraven še za akreditirano institucijo, pa to zagotavlja tudi ustrezno javno veljavnost programa.

Je zasebno koncesionirano šolstvo pomembno? Ne. Država mora narediti jasno ločnico med zasebnim in javnim. Koncesija je zgolj mehanizem pretoka javnih sredstev v zasebne šolske zavode, kar ni dopustno z vidika proračunskega upravljanja. Država ni in ne sme biti dolžna plačevati zasebnim institucijam koncesije za opravljanje dejavnosti, za katero ima država zagotovljen lastni sistem zagotavljanja storitve.

Standardi kakovosti delovanja visokošolskega sistema, ki so dejanski razlog za pisanje tega razmišljanja, so pa ključni. Pogosto se različni posamezniki ali institucije spotikajo ob kakovost delovanja različnih visokošolskih zavodov, pri čemer so zelo neselektivni in služijo kot slabi promotorji javnega (visokega šolstva). Akreditirana zasebna visokošolska institucija, ki leta dolgo preživi na trgu brez koncesije mora namreč letno dokazovati najprej svojo kakovost študentu, ki se bo ob poplavi zastonjskih študijskih priložnosti odločil za plačilo šolnine in izbral to institucijo. To ni dovolj. Če želi zasebna visokošolska institucija preživeti mora verjeti in dokazovati svojo kakovost tudi nadalje, ko posamezniki, katere je izobrazila, iščejo zaposlitev. To sta dve odgovornosti, ki zagotavljata dolgoročno preživetje zasebne visokošolske institucije v nevtralnem okolju. Hkrati pa je to odgovornost, ki jo javne visokošolske institucije nimajo, saj je njihovo financiranje zagotovljeno, hkrati pa je v času konstantnega pomanjkanja sredstev in sistematičnega razvrednotenja znanja dovolj reči - zastonj je. 

Država določa akreditacijske pogoje, pri čemer favorizira sistem javnega šolstva, čeprav bi lahko prihranila del sredstev na račun bolj odprtega dopuščanja privatne pobude. Država financira del zasebnih zavodov, kar je z davkoplačevalskega gledišča nesmotrno. Država sistematično pogojuje dostop do dodatnih raziskovalnih sredstev na način, da zasebni visokošolski zavodi ne morejo enakopravno konkurirati. V teh pogojih se potem pavšalno razglaša kvalitativno superiornost javnega visokega šolstva, ki pa se žal ne odraža v gospodarski rasti. Zasebno šolstvo je v zadnjih nekaj letih povečalo svoj delež v strukturi vseh študentov, pri čemer javno visoko šolstvo še vedno obvladuje cca 87% vse študentske populacije. Ob tovrstnem razmerju je za stanje v slovenskem gospodarstvu ali na trgu dela zelo težko kriviti zasebne visokošolske institucije. 

V kolikor je resnično ključni namen ohranjanje javnega visokega šolstva kot primarne oblike izobraževanja, potem bo potrebno zagotavljati višje standarde kakovosti v javnih visokošolskih zavodih. Glede na to, da so na voljo verjetno eni najbolj izdelanih kriterijev kakovosti v Evropi v okviru SICRIS, ni pretirano težko ugotoviti objektivne kakovosti posameznih institucij/raziskovalcev (problem je, ker je pogosto merilo ustreznosti vezano na druge kriterije, kjer ni mogoče zagotavljati objektivne primerjave). V kolikor pa je bistvo v dvigu kakovosti (koncesioniranih) zasebnih visokošolskih zavodov, pa je potrebno najprej finančno razmejiti javno in zasebno (ukiniti koncesije), zagotoviti enakopravne standarde konkuriranja za različna projektna sredstva, brez favoriziranja javnih visokošolskih/raziskovalnih institucij (npr. skozi sistem, da ni mogoče prijaviti določene oblike raziskovalnega projekta, ne da bi predhodno imeli drugo obliko raziskovalnega projekta), saj bi slednje morale po navodilu države raziskovalno dejavnost opravljati v okviru rednega dela (kar bi prihranilo javna sredstva). Ali pa gre zgolj za še en poskus zapiranja slovenskega visokošolskega prostora, znotraj katerega določen delež študentov ugotavlja, da potrebuje drugačna znanja, predvsem pa drugačen odnos do znanja kot vrednote na eni strani in do njih kot posameznikov na drugi strani. V tem primeru gre pa za neupravičene posege države v zagotavljanje svobodne ekonomske pobude na eni strani ter predvsem za zapiranje možnosti posameznika do izbire, ki bo rezultirala v ničemer drugem kot v nadaljnjem odlivanju vedno večjega deleža mladih v tujino (ne šele po zaključku brezplačnega javnega izobraževanja) temveč že prej. 

Akademska svoboda v nazivu?!

Spoštovani prijatelji s FOŠ, spoštovani bralci,

ta zapis pišem popolnoma iz osebnega vzgiba, v spomin in opomin sebi in ostalim "kolegom v nazivu". Akademski svet je utemeljen na njih. Si mlad diplomant, magister, morda postaneš nekje vmes že asistent, pa potem doktor znanosti, predavatelj, docent, in se prebijaš po različnih poteh do navideznega svetega grala akademske prepoznavnosti ... naziva rednega profesorja. Vmes odideš v tujino, za daljši ali krajši čas, preštevaš objave, dolge noči piliš tekste, v katere verjameš, da bodo spremenili svet, in na neki točki ugotoviš, da od vse velike znanosti ni prav veliko... Potem pa pride čas, ko vsebinsko zapolniš predpisane kriterije in še zadnjič kot izredni profesor nagovoriš kolege in jih poskušaš prepričati, da si vreden tistega akademskega zaupanja, izkazanega s sprejetjem v to kar nekateri imenujejo klub nedotakljivih, doživljenjskih, večnih. Pa je temu res tako? 

Verjetno je zelo odvisno od posameznika. Nekateri dobijo krila že bistveno prej, nekateri ostanejo predvsem ljudje in prijatelji. V teh dneh, ko sem bil v notranjem vrtincu premlevanja, kaj naj povem ob tej priložnosti, kdo sem in kaj sem v akademskem smislu. Poskušal sem iskati veselje, ponos in smisel. Nekaj tega sem našel. Veselja prav veliko ne, saj ne gre za splet naključij, temveč leta dela, pisanja, neprespanih noči in odrekanj. Ponosa; ne in da. Osebnega ponosa ne prav veliko, saj je vsega davno poteptal mačehovski odnos države do znanosti v splošnem, kot do posameznikov, ki v znanosti poskušajo puščati pečat. Institucionalnega ponosa veliko; z vsemi mojimi angažiranostmi v tujini in v Sloveniji, sem ponosen, da sem postal redni profesor na FOŠ. Predvsem zato, ker je FOŠ od svojega začetka z vključevanjem in sprejemanjem omogočal, da sem ohranil stik s slovenskim znanstvenim prostorom (ko so me ostali izgnali in pozabili), ker mi je dovoljeval brez pogojevanj uresničevati projekte, v katere sem verjel/verjamem. FOŠ je pri svojem delovanju zavezan pogojem akreditacije, ISO 9001 in ISO 27001 standardom, s svojim delovanjem pa verjamem, da je zavezan predvsem pozitivnim medčloveškim odnosom in v tem pogledu sem vesel in ponosen. 

Smisel v svojem, novo pridobljenem in trajnem nazivu bom verjetno iskal še dolgo časa. V tem trenutku pomeni predvsem potrditev tega, kar sem počel skoraj polovico svojega življenja. 

Vedno znova pa me misel na cenjeni naziv opominja na odgovornost, katere se srenja nedotakljivih v slovenskem (pa pogosto tudi svetovnem) akademskem okviru premalo zaveda. V vseh akademskih sistemih, kjer je redna profesura doživljenjski privilegij, pogosto pozabljamo, da nas točno ta privilegij odvezuje dnevnih muk plitkega habilitacijskega pisunstva, ki se je v zadnjih dvajsetih letih spridil v t.i. sistem objavljaj ali izgini (publish or perish) in nalaga poglobljeno odgovornost do sprejemanja in širjenja znanja kot brezčasne in absolutne vrednote, katera je nujna za napredek in razvoj vseh sfer posameznika, družbe ter žive in nežive narave. Redna profesura ni privilegij izbranih, kot nekateri tolmačijo po različnih slovenskih ustanovah, katere krojijo slovenski akademski svet, temveč je nujna iniciacija v svet, kjer znanje nima podrejenih in nadrejenih oblik, kjer ni skritih iger in političnih interesov, kjer ni prostora za zdravljenje manjvrednostnih kompleksov s pomembnejšimi nazivi in področji raziskovanja. Je prostor, kjer učitelj uči z zgledom in ne z besedo, je prostor, kjer delo (kot oblika pehanja za denarjem) postane služba (v smislu služiti drugim) in poklic (biti poklican, zavezan poslanstvu, ki ga doživljenjski naziv podeljuje). 

Redna profesura torej ni in ne sme biti osvobajajoč naziv, ki posameznika odveže vsakršne (predvsem znanstvene) odgovornosti, temveč je doživljenjska zaveza širjenja znanja v najširšem možnem pomenu besede. Je torej portal skozi katerega šele vstopamo v svet odličnosti, kot poti ne(s)končnega samo-izpopolnjevanja v znanju, saj samo v tej poti obstaja pot do modrosti, ki razlikuje aroganco nazivnosti od ustrežljivosti poklicanosti. 

redni profesor dr. Uroš Pinterič

Ponovna uvedba naborništva v Sloveniji

V zadnjih mesecih se v takšni ali drugačni obliki govori o ponovni uvedbi naborniškega sistema organiziranja temeljne obrambne dejavnosti v Sloveniji. Sledenje različnim razpravam v tem kontekstu pa izpostavlja nekatere ključne vidike družbenega ustroja. Različni deležniki gredo v ta diskurz z različnimi parcialnimi interesi, ki se medsebojno diametralno razlikujejo in so odraz prelaganja osebne in politične odgovornosti, ki v vmesnem času izginja iz družbenega horizonta. 

1. Država s ponovno uvedbo naborniškega sistema prelaga odgovornost za zagotavljanje temeljne obrambne zmogljivosti na narod, saj operativna bojna enota, ki se imenuje slovenska vojska, v trenutnem obsegu ne zagotavlja zadostnega odpora v primeru napada s strani kogarkoli, ki je napad sposoben izvesti in ima interes. Zadostni odpor pa pomeni zaustavitev/upočasnitev vojaškega delovanja napadalca v meri, ki omogoča splošno mobilizacijo. 

2. Ameriški pritiski na zvezo NATO po povečevanju financiranja zahtevajo povečanje operativne sposobnosti vojske držav članic, pri čemer Slovenija že dolgo ni več konkurenčna in sposobna držati koraka z državami, katerih letni vojaški proračuni presegajo tisočkratnike celotnih slovenskih proračunov. V tem smislu država povečuje finančno breme davkoplačevalcev v primeru ponovne uvedbe naborniškega sistema, saj usposabljanje za rokovanje z orožjem pogosto pomeni izpad enega leta produktivne dobe posameznika, hkrati pa povečuje stroške za nakup dodatne oborožitve (iluzorno je namreč pričakovati, da je tekanje po gozdu z leseno repliko orožja in metanje storžev ustrezna oblika usposabljanja).
3. Država je s profesionalizacijo vojske izgubila petnajstletno kohorto tistih, ki bi predstavljali temeljno strukturo obrambe države, na katero je nemogoče računati, saj nima ustreznega znanja za rokovanje z orožjem in osnovnih preživetvenih sposobnosti ter bi v tem pogledu bili popolnoma nič drugega kot gibljive tarče brez zadostnega nudenja odpora. Na proteinih utemeljeni mišičnjakarski ali pa gozdarsko zaraščeni izgled sta namreč danes praktično sinonima za nesposobnost preživetja v naravi (kot povsod, tudi tu obstajajo izjeme). S tem je obramba države v primeru potrebe prepuščena generaciji nad 40 let (v zadnjih generacijah nabornikov je bila vojaška sposobnost okrnjena že nekje na 60% letnika).

4.  Družba podpira ponovno uvedbo naborništva, kot prenos vzgojne obveznosti na točki, kjer je družina odpovedala, saj z izginjanjem očetovske figure v vzgoji (katero je država zadnjih 20 let sistematično kastrirala), starši niso sposobni brez občutka krivde vzgajati otroka (kar pomeni tudi zaščito staršev pred otroki, državo in okolico, ki ima danes pravico preko državnih institucij vršiti pritisk na uporabo restriktivnih vzgojnih metod - čeprav je razvojna psihologija že dokazala škodljivost permisivne vzgoje) v samostojno, odgovorno in odraslo osebo. Na to opozarjajo tudi delodajalci, ko izpostavljajo, da mlade generacije nimajo ustreznih delovnih navad oziroma vrednot.  

Rešitev za nastalo situacijo verjetno tiči v radikalni spremembi razumevanja obrambe kot metodo varovanja pred napadi od zunaj in bi državi, kot je Slovenija, prej koristila kot škodovala. Slovenija je namreč kot članica NATO podvržena določenim tveganjem, za katera ni (so)odgovorna, ampak jim je izpostavljena na podlagi pogodbe, ki določa, da so v primeru napada na eno državo članico NATO, vse članice zavezništva dolžne sodelovati v povračilnih ukrepih. Tipičen primer samozaščitnega vedenja, kot rešitve za nastalo situacijo, je Švica, ki na eni strani zgodovinsko ohranja svojo nevtralnost, ki ji omogoča relativno varnost pred vmešavanjem tretjih držav v njeno ozemeljsko celovitost (tudi v času, ko v sosednjih državah divjajo vojaški spopadi). Hkrati pa je potrebno zagotoviti ustrezno previdnostno zaščito, ki ne posega bistveno v življenje posameznikov. Slednje je mogoče zagotoviti z obstojem t.i. samoobrambnih sil (to je tudi približni kakovostni rang slovenske vojske) v kombinaciji s temeljnim vojaškim usposabljanjem za rokovanje s klasično oborožitvijo (klasične oblike kratkocevnega in dolgocevnega orožja). V vmesnem času pa bi država in družba morali iskati sinergijo na področju gospodarskega razvoja in rasti ter skrbeti za dobrobit vseh in vsakega posameznika.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič

(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)