Veš, profesor, svoj dolg?

V originalu je pesnik Oton Župančič leta 1941 ta verz zapisal: »Veš, poet, svoj dolg?« To je bilo pred davnimi 78 leti v obdobju uničujočega pohoda takratne mračne ideologije. Z njim je naš poet opozoril pesnike, da je njihovo poslanstvo v ustvarjanju umetniških del in da le to ne sme ugasniti kljub terorju in brezupnosti.

V tokratnih razmišljanjih ne želim iskati vzporednice s tistimi časi, čeprav tudi za označitev današnjega civilizacijskega trenutka pogosto uporabljamo besede kot so vzpon mračnih ideologij, teror kapitalistične miselnosti in zaton kritične misli. Ne želim polemizirati o »dolgu poetov« ampak želim najprej pomesti pred svojim pragom. Pred pragom akademske skupnosti. Menim da je skrajni čas, da mora vsak od profesorjev in celotna akademska skupnost razmislit o svojem dolgu.

Noam Chomsky je v svojem delu Somrak demokracije zapisal, da je odgovornost intelektualcev v tem, da govorijo resnico in da razkrivajo laži. Ker smo profesorji intelektualci, menim, da je del našega poslanstva in s tem našega »dolga« tudi v govorjenju resnice in razkrivanju laži. Ob tem se mi zdi pomembno tudi poudariti, da neresnica in laž nista identična pojma. Neresnica je nasprotje z resnico, laž pa je uporaba neresnice za doseganje manipulativnih namenov.

V kontekstu razmisleka: »Veš, profesor, svoj dolg?« navajam tri fenomene: prekarnost, izgorelost in nestrpnost.

Akademska skupnost je molčala recimo ob pojavu fenomena prekarnosti. Molči tudi sedaj, ko je prekarnost vsesplošen pojav in ko se prekarnost promovira celo kot primer dobre kadrovske prakse. 

Akademska skupnost je molčala recimo tudi ob pojavu fenomena stresa in njegove kulminacije v izgorelosti. Molči tudi sedaj, ko je Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost uvrstila na posodobljen seznam bolezni in jo kmalu zatem s pojasnilom o pomoti tudi brisala iz seznama. 

Akademska skupnost je molčala recimo tudi ob pojavu fenomena nestrpnosti. Molči tudi sedaj, ko zaradi nestrpnosti padajo življenja tistih, ki na to nestrpnost opozarjajo. Kot da se je že pozabila tisočletna resnica, da setvi misli sledi žetev besed, setvi besed sledi žetev dejanj, setvi dejanj sledi žetev navad, setvi navad sledi žetev značaja, setvi značaja pa sledi žetev usode.

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)