sreda, 01. marec 2017

Akademska svoboda v nazivu?!

Spoštovani prijatelji s FOŠ, spoštovani bralci,

ta zapis pišem popolnoma iz osebnega vzgiba, v spomin in opomin sebi in ostalim "kolegom v nazivu". Akademski svet je utemeljen na njih. Si mlad diplomant, magister, morda postaneš nekje vmes že asistent, pa potem doktor znanosti, predavatelj, docent, in se prebijaš po različnih poteh do navideznega svetega grala akademske prepoznavnosti ... naziva rednega profesorja. Vmes odideš v tujino, za daljši ali krajši čas, preštevaš objave, dolge noči piliš tekste, v katere verjameš, da bodo spremenili svet, in na neki točki ugotoviš, da od vse velike znanosti ni prav veliko... Potem pa pride čas, ko vsebinsko zapolniš predpisane kriterije in še zadnjič kot izredni profesor nagovoriš kolege in jih poskušaš prepričati, da si vreden tistega akademskega zaupanja, izkazanega s sprejetjem v to kar nekateri imenujejo klub nedotakljivih, doživljenjskih, večnih. Pa je temu res tako? 

Verjetno je zelo odvisno od posameznika. Nekateri dobijo krila že bistveno prej, nekateri ostanejo predvsem ljudje in prijatelji. V teh dneh, ko sem bil v notranjem vrtincu premlevanja, kaj naj povem ob tej priložnosti, kdo sem in kaj sem v akademskem smislu. Poskušal sem iskati veselje, ponos in smisel. Nekaj tega sem našel. Veselja prav veliko ne, saj ne gre za splet naključij, temveč leta dela, pisanja, neprespanih noči in odrekanj. Ponosa; ne in da. Osebnega ponosa ne prav veliko, saj je vsega davno poteptal mačehovski odnos države do znanosti v splošnem, kot do posameznikov, ki v znanosti poskušajo puščati pečat. Institucionalnega ponosa veliko; z vsemi mojimi angažiranostmi v tujini in v Sloveniji, sem ponosen, da sem postal redni profesor na FOŠ. Predvsem zato, ker je FOŠ od svojega začetka z vključevanjem in sprejemanjem omogočal, da sem ohranil stik s slovenskim znanstvenim prostorom (ko so me ostali izgnali in pozabili), ker mi je dovoljeval brez pogojevanj uresničevati projekte, v katere sem verjel/verjamem. FOŠ je pri svojem delovanju zavezan pogojem akreditacije, ISO 9001 in ISO 27001 standardom, s svojim delovanjem pa verjamem, da je zavezan predvsem pozitivnim medčloveškim odnosom in v tem pogledu sem vesel in ponosen. 
Smisel v svojem, novo pridobljenem in trajnem nazivu bom verjetno iskal še dolgo časa. V tem trenutku pomeni predvsem potrditev tega, kar sem počel skoraj polovico svojega življenja. 
Vedno znova pa me misel na cenjeni naziv opominja na odgovornost, katere se srenja nedotakljivih v slovenskem (pa pogosto tudi svetovnem) akademskem okviru premalo zaveda. V vseh akademskih sistemih, kjer je redna profesura doživljenjski privilegij, pogosto pozabljamo, da nas točno ta privilegij odvezuje dnevnih muk plitkega habilitacijskega pisunstva, ki se je v zadnjih dvajsetih letih spridil v t.i. sistem objavljaj ali izgini (publish or perish) in nalaga poglobljeno odgovornost do sprejemanja in širjenja znanja kot brezčasne in absolutne vrednote, katera je nujna za napredek in razvoj vseh sfer posameznika, družbe ter žive in nežive narave. Redna profesura ni privilegij izbranih, kot nekateri tolmačijo po različnih slovenskih ustanovah, katere krojijo slovenski akademski svet, temveč je nujna iniciacija v svet, kjer znanje nima podrejenih in nadrejenih oblik, kjer ni skritih iger in političnih interesov, kjer ni prostora za zdravljenje manjvrednostnih kompleksov s pomembnejšimi nazivi in področji raziskovanja. Je prostor, kjer učitelj uči z zgledom in ne z besedo, je prostor, kjer delo (kot oblika pehanja za denarjem) postane služba (v smislu služiti drugim) in poklic (biti poklican, zavezan poslanstvu, ki ga doživljenjski naziv podeljuje). 
Redna profesura torej ni in ne sme biti osvobajajoč naziv, ki posameznika odveže vsakršne (predvsem znanstvene) odgovornosti, temveč je doživljenjska zaveza širjenja znanja v najširšem možnem pomenu besede. Je torej portal skozi katerega šele vstopamo v svet odličnosti, kot poti ne(s)končnega samo-izpopolnjevanja v znanju, saj samo v tej poti obstaja pot do modrosti, ki razlikuje aroganco nazivnosti od ustrežljivosti poklicanosti. 

redni profesor dr. Uroš Pinterič