torek, 31. januar 2017

Posledice ekonomije bankrota

V desetih dneh je novoizvoljeni ameriški predsednik sprejel večje število družbenih ukrepov, katerih učinek je pogosto opisan z negativnimi pridevniki in vrsto pridanih opozoril. Določena izmed njih so, milo rečeno, dvolična, saj je nemogoče trditi, da so bile ZDA pred 20.1.2017 država, ki bi dosledno skrbela za temeljne človekove pravice, da ne govorimo o socialnih pravicah, policijskemu nasilju ali čem podobnim. To kar je novo, je, da državo vodi karierni poslovnež, ki je v desetih dneh tlakoval pot v novo (svetovno) ekonomsko krizo. Ukrep zavračanja (muslimanskih) migrantov ni verski ukrep, ni varnostni ukrep (še najmanj to), niti ni političen ukrep. Je prvovrstni odraz ksenofobije in nezavedanja realnosti. Nekoga, ki je bil vse svoje življenje varovan pred tegobami političnega, ekonomskega in družbenega vsakdana. Zvezdnika moderne dobe, ki prodaja podobo brez vsebine. V kolikor v obzir vzamemo še njegove bankrote - potem vsak, ki ima osnovno znanje ekonomije ve, da ima opravka s prvovrstnim prevarantom (ki se skozi institut bankrota izogne poplačilu previsokih obveznosti, ki bi pogoltnile njegov drag življenjski slog) ali pa nekom, kateremu ni mogoče zaupati v obvladovanje podjetja, saj ni sposoben zagotovit poslovanja niti na margini preživetja (da ne izgubljamo besed o 350-milijonski državi z največjim jedrskim arzenalom na svetu).
Omejitev prehajanja ameriške meje (tudi za legalne migrante, ne nujno iz seznama sedmih držav) je povzročila v enem poslovnem dnevu ameriške borze padec vrednosti največjih informacijskih podjetij za približno 30 milijard Evrov (vir). (slovenski letni proračun se giblje okrog 10-12 milijard evrov!). Še en tak ukrep in bodo informacijski giganti začeli razmišljati o selitvi svojih podjetij v države, katere javne politike upravljajo z več smisla za poslovne/ekonomske učinke. Trump s tovrstnimi ukrepi vrača ZDA v čase pred lastno mladostjo, ko je bila globalizacija sveta omejena in ko je bila ključna dejavnost gradbeništvo in proizvodnja (kjer ne po hitrosti, ne po finančni učinkovitosti ne more konkurirati z drugimi državami, kot je na primer Kitajska). Amerika ima na voljo nekaj rešitev - Trump se spreobrne po resnem posvetovanju z eksperti (nima učinka, ker je izbral ljudi s podobnim miselnim okvirjem). Kongres ga razreši skozi institut odpoklica (kar se trenutno ne bo zgodilo, dokler ne bo stopil resnično na žulj republikancem). ZDA zapadejo v kaos in državljansko vojno (svet bo kolateralna škoda, ki jo bo povzročila administracija v poskusu poenotenja nasproti "zunanjemu sovražniku"). Trump je najstarejši predsednik ob prisegi v zgodovini ZDA - to je dejstvo - je pa tudi opcija. Zdi se, da svet nikoli v zgodovini ni bil bližje tretji svetovni vojni, ki pa v dani situaciji ne bo spopad ideologij, spopad blokov, spopad za naravne vire temveč bo spopad krhkega svetovnega miru (z lokalnimi vojnimi žarišči) z ekonomsko razbito vojaško velesilo kateri poveljuje starec, kateremu se zdi, da je upravičen do svojega položaja (pri čemer je vprašanje, kaj je dejansko njegov položaj). 
In Slovenija: vse zgodbe o ponosu, da imamo prvo damo so ničeve izven konteksta političnega svetohlinstva. Če bo počilo, bomo del "balkanskega kotla", v katerem so se kuhali premnogi spopadi za zgodovinsko premoč (tukaj je padal poganski Rim, tukaj je padal Otomanski imperij, tukaj se je skuhala prva svetovna vojna, tukaj se je končala druga svetovna vojna (z izjemo Pacifika),... Če bo ostal vsaj del tega čemur rečemo slovenski narod, upam da bo imel toliko samokritike, da bo povedal, da ga "prva dama" ni zaščitila. 

Zgoraj zapisano zveni katastrofično. Če se zgodi, potem tudi bo. Einsteinu pripisujejo izjavo, da ne ve s čim se bomo borili v tretji svetovni vojni ampak ve, da v četrti bomo pristali ponovno na bojnih sekirah (ker bo tretja vojna civilizacijo vrnila na stopnjo nekakšne nabiralniško-lovske družbe). Vprašanje je ali se bo zgodilo - najverjetneje ne. Vsaj ne v tolikšnem obsegu, lahko pa se soočimo z zatonom liberalne ekonomije (malo verjetno) ali pa vzpostavitvijo globalnega policijskega režima, kjer bo vrednost posameznika kot človeškega bitja zreducirana na praktično suženjsko delovno silo, brez pravic in možnosti. Temu pa smo iz dneva v dan priča, ne samo v ZDA temveč tudi drugod po svetu. Povečevanja nadzora brez povečevanja varnosti, konstantno vzpostavljanje retorike strahu pred drugimi brez naslavljanja socialnih in ekonomskih groženj znotraj družbe, povečevanje družbene razslojenosti in podobno. Teme, ki jih politika in družba naslavljata so torej napačne. Ne gre za migracije, ne gre za zunanjega sovražnika (karkoli pač to je); gre za nujnost premika debate v smeri zagotavljanja pozitivnih družbenih in ekonomskih pogojev, v katerih države ne bremenijo razvoja z nerazumnimi vojaškimi izdatki, ohranjanjem upravno političnega aparata brez dejanske politične odgovornosti, saj je samo tako mogoče odvzeti moč eliti in jo vrniti ljudstvu, v kolikor naj bi bila demokracija ideal političnega sistema.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)


ponedeljek, 30. januar 2017

Prevpraševanje bistva

Kdo smo? Kaj smo? Kam gremo? Kako želimo tja? Vsi (ljudje in institucije) si zastavljajo ta vprašanja (oziroma bi si jih morali) in ponujajo odgovore; samoumevne, logične, površinske, globlje,... Jih zapisujemo v dnevnike bloge, strateške dokumente, za nas in za druge, da okoli tega zgradimo lastno identiteto. 
Fakulteta za organizacijske študije ni izjema. Vsakodnevno iščemo odgovore na kdo, kaj, kam in kako? Za potrebe strateškega delovanja imamo vizijo, poslanstvo vrednote za katerimi stojimo, jih uresničujemo in sledimo zastavljenim ciljem. Toda skozi naš obstoj se je izkazalo, da smo nekaj popolnoma drugega. 
Smo fakulteta. Institucija. Da, vendar mnogo več, Fakulteta izhaja iz latinsega facultatem/facultas, ki opredeljuje moč, sposobnost, zmožnost, veščost. Torej smo institucija, ki ima posebne sposobnosti; sposobnosti razumevanja, pojasnjevanja in razvoja družbenih konceptov, ki so nujni za boljši jutri. Imensko je takih veliko, vprašanje pa je koliko izmed njih se v tem smislu prepoznava. 
Smo akademija. Ne kot institucija, amapk toliko bolj kot prostor izhajajoč iz latinske besede academia, ki primarno opredeljuje prostor, kjer je Platon učil svoje učence svojih spoznanj in metod. Sekundarno pa označuje prostor v katerem se oblikuje skupnost učencev in učiteljev, ki skupaj razvijajo nova spoznanja.
Smo torej skupnost s specifičnimi znanji, ki želi posvojih najboljših močeh zagotoviti boljši jutri na podlagi naših znanj, ki jih skupaj razvijamo in nadgrajujemo. 
Predvsem smo pa ljudje. V letih delovanja smo skozi različne izzive razvili predvsem to zavest. Ne glede na to v kakšnih okoliščinah se znajdemo smo in moramo ostati predvsem ljudje. V času t.i. masovnih podatkov (big data), tehnologizacije družbe, ekonomske dekadence in čustvenega razpada družbe, vedno znova spoznavamo, da je naše bistvo v tem, da v cinični relanosti ohranjamo in širimo človečnost, kot vrednoto. Dejstvo, da nismo podvrženi logiki državnega finančnega pogojevanja, nam omogoča in nalaga odgovornost, da zagotavljamo znanja in spoznanja, ki so izven dosega sorodnih institucij, ki kreirajo znanje po nareku proračunske finančne logike.

sobota, 28. januar 2017

Beda odnosa države do znanosti

Poročilo OECD Science, Technology and Industry Scoreboard 2015: Innovation for growth and society: Higher education and basic research razkriva, milo rečeno, zanimivo stanje slovenske raziskovalne bede. Tako v smislu investiranja v napredek znanja, kot tudi v smislu rezultatov. Preglede visokošolskih izdatkov za raziskave in razvoj z manj kot 0,3% BDP Slovenijo uvršča v poslednjo četrtino primerjanih držav, krepko za Češko in tudi za Slovaško. Ta vsota je za polovico nižja od povprečja Evropske unije ali OECD.
Čeprav država, financira večino raziskovalne dejavnosti, se v Sloveniji več kot 50% bazičnih raziskav opravi izven visokošolskega sistema ali vladnih raziskovalnih programov (v večini države OECD, visokošolske institucije in vladne ustanove opravijo krepko preko 70% temeljnih raziskav). Iz tega sledita dva potencialna zaključka. Ali država financira bazično raziskovalno dejavnost podjetjem ali pa so sredstva, ki jih država namenja za raziskave porabljena nenamensko. 
Verjetno gre za zmes vrste različnih težave, začenjši pri odnosu do znanja kot vrednote - tako v družbi, kot posledično v gospodarstvu in državi. Model raziskovalnih programov ARRS sistematično zapira nagrajevanje raziskovalnega dela institucij, ki niso del raziskovalnega kompleksa tudi v točkah, ko sistematično doprinašajo k uveljavljanju Slovenije kot znanstvene skupnosti. Praksa iz nekaterih držav (ki so po relativnem vložku v znanost pred nami (Češka, Slovaška) napeljuje na zanimiv način spodbujanja znanstvene dejavnosti skozi sistem plačila za publikacijo (ki sicer ima določene omejitve vendar lažje premostljive, kot pa je razbitje sistema lagodnega financiranja pogosto minimalnih učinkov. Kako deluje:
- institucija za vsako publikacijo na podlagi finančne tabele dobi določeno vsoto denarja (npr. za znanstveno monografijo - 5000€). Od te vsote gre del nagrade avtorju(avtorjem) del pa si zadrži fakulteta (pustimo upravičenost tega zadrževanja, vendar je razumno, saj daje raziskovalcu pogoje za delo). 
Slovenija ima enega najbolj razdelanih nadzornih sistemov raziskovalne dejavnosti (SICRIS), in bi implementacija takega mehanizma predstavljala relativno enostaven ukrep, ki bi omogočil namesto programskega plačevanja, pogosto mizernih učinkov, nagrajevanje znanstvenega dela na podlagi rezultatov, pri čemer ne bi v naprej diskriminiral in diskreditiral institucij, katerih kapacitete so omejene pa vendar proizvajajo relevantno znanje. Slovenija je v zadnjem obdobju sistematično zaostrila znanstvene kriterije (pogosto tudi čez mejo razumnega), bi lahko v tem pogledu tudi ustrezno spodbujala dobro delo. Predlog gre lahko v smeri, da se znanstvene objave v revijah, indeksiranih bazah sistema Web of Knowledge, monografije in poglavja pri uglednih tujih založbah (ARRS ima točno določeno listo) ustrezno nagradijo ne glede na institucijo iz katere raziskovalec prihaja. 
Ne glede na povedano pa ostaja dejstvo, da so znanstveni rezultati v Sloveniji podcenjeni, kar zmanjšuje dolgoročno konkurenčnost Slovenske ekonomije, kar rezultira v visokih davčnih obremenitvah iz katerih se čedalje težje financira tudi zgolj minimalno funkcionalnost države, temu sledi nadaljnje krčenje financiranja znanosti,....

četrtek, 26. januar 2017

O našem jutri

25.1. 2017 smo, v sodelovanju z občinsko knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, organizirali predstavitev knjige na temo poslovnih vrednot slovenske mladine. V času, ko imajo vsi (od politike do gospodarstva) polna usta potrebe po sodelovanju med akademsko sfero in gospodarstvom se je zgodil čudež, da kljub pravočasni napovedi, različnim vabilom in v pričakovanju, da gre za pomembno temo, skoraj ni obiskovalcev. 
Tega ne moremo jemati osebno, to ni vprašanje, kdo je kdo in kdo je organiziral ter zakaj. To je vprašanje slovenskega odnosa do znanja in do prihodnosti. Do znanja predvsem skozi prizmo, da je raziskava na temo prihodnosti ostala sistematično spregledana. Ker vrednote mladih ne zanimajo nikogar, saj točno vemo kakšni so/smo.
Do prihodnosti pa v smislu tega, da nikomur ni mar kam bo prihodnja generacija odšla in s sabo odpeljala naše pokojnine, vnuke, zdravstvne ugodnosti, in nenazadnje kako bo razprodala to zaplato zemlje, ki jo imenujemo Slovenija. Ni bilo lokalnih ravnateljev, ni bilo lokalnih učiteljev, ni bilo lokalnih gospodarstvenikov, ni bilo lokalnih politikov. Zato ker vsi vemo kakšna je današnja mladina, nevzgojena, prekvalificirana in brez znanja ter brez politične odgovornosti da voli "pravo" politiko. Medtem pa četrtina mladih vidi rešitev, za svoje ekonomske tegobe, v tujini. Četrtina mladih živi v revščini, dve tretini mladih verjameta, da je država dolžna zagotoviti delovna mesta in samo dobrih sedem odstotkov, verjame vase in svoje sposobnosti, da lahko pripomorejo k boljši ekonomski podobi Slovenije. To ni dovolj, vendar se ne bo spremenilo, dokler bodo tisti, ki nosijo današnjo odgovornost za jutrišnjo družbeno blaginjo brez slabe vesti spregledali informacije o tem, kakšno je dejansko stanje.