torek, 05. januar 2021

Razsvetljenstvo in menedžment

Podlaga za razsvetljenstvo je bil empirizem (veda, ki temelji na dokazih – tudi »evidence-based«, najprej v medicini in nato na področju menedžmenta). Menedžment se je začel razvijati v začetku 19. stoletja, najprej v Evropi, Franciji in nato v ZDA. Njegov razvoj je bil tako hiter, da je postal v preteklem in kot je mogoče zaznati tudi v začetku tega stoletju, najmočnejša institucija na planetu Zemlja. Prepoznavanje in obvladovanje moči je za vse prebivalce tega sveta odgovorno dejanje. Načeloma naj bi tisti, ki ima največjo moč imel nad njo tudi pristojnost, da jo uporabi in odgovarja za njene posledice. Eno izmed sklepanj v menedžmentu naj bi šlo v smeri, da kdor ima večjo pristojnost ima tudi večjo odgovornost.

Pa preidemo iz nekoliko bolj teoretičnih vsebin na bolj praktične. Te naj bi se za menedžerje bolj izražale v načelu realnosti in zoperstavljanju zmagoslavju niča, ter prevladi forme pred vsebino. Ena izmed prevladujočih tem trenutno v »četrti veji oblasti?« (medijih, ki so večinoma podjetja in z znanim ciljem) je poleg COVID-a, hrepenenje po načelu ugodja, kar je na »nasprotnem bregu« od načela realnosti. Imamo opravka s paradoksom obljubljenega in realnosti (prepričanje v nekaj je bolj vplivno kot resnica!). Na ta način mediji sicer pripomorejo k sodobnim trendom ustvarjanja iluzij ter poveličevanja forme pred vsebino, vendar dejanska kakovost dela in kakovost življenja v zadnjih nekaj desetletjih, velike večine ljudi na tem svetu, pada, kot pada produktivnost, in pada življenjska doba (veliki manjšini, lahko bi jo poimenovali nano večina, pa raste).

Kakšna je pri tem pristojnost in odgovornost menedžerjev, ki vplivamo na zdravje (z novim cepivom, ki je sad podjetniškega procesa; npr. v zdravstvu se letno obrne 7.500 milijard), zaposlovanje (zaradi COVID-a naj bi izgubilo delo cca. 1,6 milijarde zaposlenih), izobraževanje (kakovost znanja in veščin stotine milijonov učencev, dijakov in študentov, še posebej veščin ob študiju na daljavo?) in tehnološki razvoj (lakota, revščina, neenakost, ipd.; predvsem, in zgolj, gre za pretirano poudarjanje že desetletja trajajoče odrešitve IKT). Ali ni šlo morda vse skupaj že predaleč in stran od realnosti ter ali so ti procesi, povratni ali nepovratni, še posebej, če vemo, da noben družbeni pojav ni naključen?

 prof. dr. Mirko Markič

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

torek, 10. november 2020

Imamo svobodno izbiro našega odziva na izzive

Gibalo celotnega napredka je tesno povezano s človekom in njegovo željo po boljšem, prijetnejšem, udobnejšem, varnejšem, srečnejšem oziroma uspešnejšem življenju.

Vsakdo si tako hote ali nehote, vede ali nevede izoblikuje določena merila, pristope, načine, vrednote, osebno filozofijo oz. paradigmo, ki ga stalno spremlja skozi njegovo življenje. Izoblikuje si svojstven pogled na življenje in dogodke, ki se odvijajo v njegovem okolju, prav tako pa  tudi svojstveno pojmuje ali celo ocenjuje dogodke, stvari ali pojme. Tako izoblikuje svoj, sebi lasten miselni vzorec oziroma paradigmo o uspešnosti in kakovosti življenja.

Menim, da je eno najpomembnejših človekovih spoznanj znotraj te paradigme dejstvo, da imamo pri reagiranju na takšne ali drugačne izzive iz našega okolja vedno možnost izbire. Med izzivi in našimi odzivi si lahko »vizualiziramo odločitveno polje«, znotraj katerega na podlagi lastnega samozavedanja, domišljije, vesti in svobodne volje »izberemo lasten odziv«. Samozavedanje ob sproščanju domišljije in usmerjanju vesti sproža udejanja svobode volje in nas s tem potrjuje kot enkratna bitja.

Priznam, da ta ugotovitev ni moja, saj sem jo povzel po knjigi Stephena R. Coveya »Sedem navad zelo uspešnih ljudi«. Knjigo toplo priporočam za branje. Berite jo počasi in ob tem razmišljajte o sebi in svojih najbližjih. Njena vsebina je še posebej dobrodošla v teh turobnih časih, ki nam jih krojijo epidemija, nerazumne odločitve politikov in splošna brezobzirnost.  

Če vsak od nas ne bo poskrbel za sebe, nam tudi sistem na žalost ne bo hotel ali mogel pomagati. Zavedanje dejstva, da imamo možnost svobodne izbire nam lahko dvigne življenjsko motivacijo in raven samopodobe. To pa sta ena največjih življenjskih zakladov.

 prof. dr. Boris Bukovec, dekan

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

torek, 06. oktober 2020

Življenje kot proces spoznavanja oziroma učenja

Fritjof Capra, eden od mojih najljubših avtorjev, je leta 2020 v svoji knjigi The Hiden Connection zapisal, da so cikličnost, samoobnova in samopreseganje karakteristike življenja, ki ga moramo upoštevati kot omrežje nenehnega ustvarjanja in preurejanja. Zapisal je tudi, da proces življenja sovpada s procesom spoznavanja oziroma procesom učenja.

Cikličnost, samobnova in samopreseganje so tudi karakteristike organizacij, ki potujejo od kakovosti k odličnosti. S tem dokazujejo svojo »živost«, temelječo na procesu učenja, ustvarjalnosti in inovativnosti. Takim organizacijam se želi pridružiti tudi naša fakulteta. 

V tem kontekstu želim podati moj razmislek o cikličnosti, samoobnovi in samopreseganju na primeru novega študijskega leta, novega strateškega načrta in novega dekanskega mandata. 

Vsako leto na fakulteto vstopa nova generacija študentov. Novi obrazi, nova pričakovanja, nove okoliščine… Vsak posameznik ponuja svojstveno »zgodbo« in s tem priložnost za nove pristope poučevanja in učenja. Študentje se učijo od profesorjev, profesorji se učimo od študentov ter v tem prepletu dosegamo vzajemno samoobnovo in samorazvoj. V tem prepoznavamo »spiralno vijačno« cikličnost, ki se dviga in širi z vsakim novim študijskim letom. 

Strateškemu razmišljanju in načrtovanju na naši fakulteti pripisujemo velik pomen. Prvi Strateški načrt je bil oblikovan za ustanovno petletno obdobje 2009-2014, drugi za obdobje rasti 2015-2020, letošnji pa postaja vodilo za obdobje zrelosti 2021-2025. S temi petletnimi obdobji potrjujemo cikličnost, z njegovo vsebino pa opredeljujemo smeri naše samoobnove in samorazvoja. Pri tem odločilno šteje »mi kultura« in zavedanje, da je fakulteta »skupnost študentov in profesorjev«. 

Cikličnost se udejanja tudi z mandati dekana. Ta moj nov štiriletni mandat, mi ne glede na predhodne mandate, nalaga izpolnitev novih pričakovanj pri zagotavljanju nadaljnje »samoobnove in samorazvoja« FOŠ. Zavedam se, da bom za opravičenje tega zaupanja na organizacijski ravni, moral logiko samoobnove in samorazvoja, torej avtopoieze, negovati tudi na osebni ravni. Ker mi je tak način razmišljanja in delovanja bil privzgojen, se mi vse to zdi samoumevno. Ustvarjalno delo mi še vedno in čedalje bolj postaja izziv in radost. 

Vsem študentom in članom akademskega zbora FOŠ želim uspešno akademsko leto 2020/2021 ter s tem veliko priložnosti za samoobnovo in samopreseganje.

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

sreda, 01. julij 2020

Čas prenove oziroma reinženiringa organizacij

Spremembe imajo svoj začetek in konec v okolju. Te se danes odvijajo v trendu, ki je dosti hitrejši od zmožnosti sledenja in spreminjanja organizacij. Pri tem je ključni omejitveni dejavnik prepoznan v procesu učenja. Tako kot se spreminjanje odvija na osebni, skupinski ter sistemski ravni, je pomembno zavedanje, da proces učenja ravno tako poteka na osebni, skupinski in sistemski ravni.

Hammer, avtor BPR - Business Proces Reengineeringa, je že ob prelomu tega tisočletja razkril svoj vizionarski pogled v prihodnost, kjer je na podlagi prepoznanih megatrendov podal 9 temeljnih poslovnih konceptov:
  • Poslujte za svoje kupce – postanite ETDBW (Easy-To-Do-Busines-With) – nekdo, s katerim je lahko poslovati.
  • Dajte vašim kupcem, kar resnično želijo – oskrbite jih z MVA (More-Value-Added) – več dodane vrednosti.
  • Dajte prioriteto procesom – zagotavljajte čim višjo kakovost.
  • Oblikujte pravila, kjer vlada kaos – sistemizirajte kreativnost.
  • Merite, kot ste predvideli – naredite meritve kot del upravljanja in ne bilanc.
  • Upravljajte brez struktur – izkoristite moč negotovosti.
  • Osrediščite se na končnega kupca – preoblikujte distribucijsko verigo v distribucijsko skupnost (partnerstvo).
  • Porušite zunanje zidove – sodelujete, kjerkoli lahko.
  • Razprostrite vaše podjetje – integrirajte virtualno, ne vertikalno.
Poudarjam, da je Hammer vse to napisal že pred dvajsetimi leti in ob tem pripisal svoje mnenje, da bodo v naslednjem desetletju na trgu prevladovale tiste organizacije, ki bodo te ključne poudarke znale na pravilen način izvajati v vsakodnevnem poslovanju.

Minilo je dvajset let. Vse predhodno zapisano je ves ta čas standardna vsebina visokošolskih predmetov s področja temeljev organizacij oziroma menedžmenta. Nekatere organizacije vse to dobro poznajo in uspešno udejanjajo, nekatere pa so »presenečene« nad »izzivi nove realnosti« ter se čudijo nad »svojo usodo«.

Prenova oziroma reinženiring organizacij ima svoj začetek v pravočasnem in poglobljenem vpogledu v definicijo poslanstva ter redefiniciji strategije organizacije. Sočasno mora priti do korenite spremembe vrednot oziroma organizacijske kulture ter tudi do spremembe načina vodenja.

Vse to je »domača naloga« najvišjega vodstva vsake organizacije in predpogoj za začetek izvajanja prenove oziroma reinženiringa organizacij. In ravno v tem dejstvu je bistvo. Obstoječa vodstva organizacij so pri tem lahko del rešitve ali pa del problema.!?

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

ponedeljek, 15. junij 2020

Ali je mogoče do uspešnosti po bližnjici?

V predhodnem razmišljanju nas je misel vodila v trikotnik raznolikosti, paradoksa in tolerance kot ene izmed predpogojev za doseganje uspešnosti organizacije ali posameznika. Npr. Krka je eno izmed najbolj uspešnih podjetij v preteklih desetletjih v farmacevtski dejavnosti na svetu, ali Dončič je eden izmed najbolj uspešnih košarkarjev na svetu v preteklih letih, ali Roglič je na prvem mestu najbolj uspešnih svetovnih kolesarjev ipd., ki nam služijo kot zgled za primerjave in zaključke. Današnje vsebine naj bi bile povezane s pojmom uspešnosti, ki naj bi bila podlaga za zadovoljstvo in srečo posameznika ali organizacije v okviru katere se kot posameznik z njo identificiramo. Da ljudje potrebujemo idealizirane vzornike in hrepenimo po nenehnem prizadevanju za odličnost je ideja, ki je preživela tisočletja in je v ozadju vseh raziskav o tem kdo in kakšno moč vplivanja ima (npr. mnenjski voditelji, direktorji ipd.).

S temi uvodnimi mislimi se načeloma lahko bolj ali manj strinjamo, le vidik uspešnosti ni tako enoznačen kot se zdi na prvi pogled. O pojmu uspešnost organizacije se je začelo raziskovati in pisati relativno pozno v drugi polovici preteklega stoletja, ker so se poprej posamezniki zlahka »samo-ocenili« ali gredo njihova prizadevanja za doseganje sreče v pravo smer. Ko pa začnemo kot posamezniki razmišljati o uspešnosti se začnemo zavedati, da imamo opravka s konstruktom tj. miselno podobo, ki je psihološki pojem in ga ni mogoče racionalno pojasniti. In smo pred dilemo, ker je uspešnost posameznika podlaga za uspešnost družine, uspešnost gospodarske družbe, uspešnost krajevne skupnosti, uspešnost občine in tako naprej … do uspešnosti sveta. Še posebej je težava v tem, ker ima večina »dejavnikov uspešnosti« svoje domovanje v intrinzičnem (notranjem) svetu posameznika. 

Ker pa naj bi bili ljudje racionalna bitja, bi želel nekaj več informacij o tem kako ravnati, da bi nam šlo bolje do vrha (in nazaj), kar bi si morda predstavljali tudi kot najbolj znani pojem na področju kakovosti in odličnosti - Demingov krog. V okolju v katerem živimo vplivajo na našo predstavo o uspešnosti starši, šola, religija ter mediji in na podlagi njih izoblikujemo določena prepričanja, ki so podlaga za naše obnašanje. Naše obnašanje ni potem nič drugega kot skladnost porabe časa v skladu z našimi prepričanji o idealizirani predstavi uspešnosti. Ali je mogoče priti do uspešnosti premočrtno ali po vnaprej znanih pravilih ali pa morda sploh ni dejavnikov uspešnosti, ki jih je mogoče imeti kot trdno oporno točko? Ali na vrh vodijo lepe in gladke ceste kjer ni potrebnega posebnega truda (npr. to sem zlahka dosegel, zastonj, brezplačno, samo z enim klikom do … ipd.) ali pa gre za dolgotrajno, doživljenjsko »npr. matranje, švicanje, trud, predanost, vztrajnost ipd.« s sila majhno verjetnostjo za dober izid? Ali je mogoče biti uspešen posameznik na podlagi primerjalnega presojanja (benchmarking) z drugimi ali je morda potrebno ubrati lastno inovativno pot, ki prinaša veliko negotovosti in tudi večje nagrade?
 prof. dr. Mirko Markič

(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

torek, 09. junij 2020

Strateško razmišljanje je humus odličnosti FOŠ

Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu svoje razmišljanje in delovanje vseskozi usmerja na podlagi strateškega načrta. Prvi je bil oblikovan za ustanovno petletno obdobje 2009-2014, drugi za obdobje rasti 2015-2020, letošnji pa postaja vodilo za obdobje zrelosti 2021-2025. Do sedaj smo strateške načrte oblikovali za fiksno obdobje petih let, slednjega pa bomo vsako leto ažurirali za tekoče drseče obdobje petih let.

Ob realizaciji prvih dveh strateških načrtov smo ugotovili, da sta bila odlična podlaga za izpeljavo vsebin letnih delovnih načrtov, da sta nam dajala stanovitne in prave usmeritve ter da sta nam omogočala učinkovito soočanje z izzivi iz okolja. Večino ključnih aktivnosti, opredeljenih z integriranim programom, smo izvedli, za nekatere pa smo ugotovili, da kljub hotenjem, nismo imeli dovolj zmožnosti.

Z aktualnim strateškim načrtom smo obdržali izvirno definicijo poslanstva:
»Razvijamo ustvarjalne potenciale posameznikov in organizacijske znanosti ter prispevamo k nenehnemu izboljševanju kakovosti življenja.«

S posodobitvijo vizije poudarjamo našo širitev iz področja menedžmenta kakovosti na celotno področje organizacijske znanosti in našo namero po pozicioniranju v mednarodnem prostoru oziroma usmeritev v internacionalizacijo delovanja FOŠ. Vizija sedaj glasi:

»Postali bomo ena prepoznavnejših fakultet s področja organizacijske znanosti v mednarodnem prostoru, naši diplomanti pa med najbolj priznanimi strokovnjaki s svojega področja.«

Obstoječim sedmim vrednotam organizacijske kulture smo pripisali še tri nove vrednote, in sicer humanizem, sodelovalnost in enakost. Procesni pristop in procesno shemo ohranjamo v izvirni zasnovi, strateške usmeritve pa smo iz prvotno sedmih skrčili na štiri in s tem še vedno obdržali našo osredotočenost v celoten spekter deležnikov:
  • odličnost študija in zadovoljstvo študentov;
  • znanstveno raziskovalna in razvojna odličnost ter zadovoljstvo deležnikov;
  • odličnost poslovanja in zadovoljstvo sodelavcev;
  • družbeno odgovorno delovanje.
Z integriranim programom smo opredelili štiriindvajset ukrepov za njegovo realizacijo in med njimi tudi trinajst internih projektov, s katerimi želimo oblikovati izvirne modele organiziranosti za potrebe FOŠ, istočasno pa bodo služili tudi za razpis tem v okviru diplomskih in magistrskih nalog. Kot enega ključnih tu izpostavljam »Model študija FOŠ« s katerim želimo odgovoriti na izzive okolja in pričakovanja deležnikov ter ponuditi inovativno obliko kombiniranega študija. Enako velik pomen pa pripisujem tudi projektom »Internacionalizacija FOŠ«, »Dvig prepoznavnosti blagovne znamke FOŠ« ter »Digitalizacija poslovanja FOŠ«.

Spoštovani soustvarjalci Fakultete za organizacijske študije v Novem mestu. Z realizacijo strateškega načrta bomo udejanjali naše poslanstvo in dosegli našo vizijo. Ker bomo ob tem negovali vrednote naše organizacijske kulture, bomo krepili tudi našo akademsko odličnost. Smo najboljša ekipa, ki ima najboljše študente. Naj nas ob tem vodi misel: » S pogledom v zvezde, a z nogami trdno na tleh«.

prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)

petek, 29. maj 2020

Vprašanja o študiju na daljavo in cilji izobraževanja

Malo ozadja – sem interdisciplinarka – kot učitelj in kot študent. Med drugim se že 20 let izobražujem za poučevanje na daljavo – sem v vlogi študenta, kjer se učim različnih pristopov, strategij in metod  o integraciji IKT v študijskem procesu.  Aktivno poučujem na daljavo že zadnjih 18 let – sem v vlogi učitelja, in sicer v tujini in v Sloveniji. Poučujem oz. sem 'facilitator' učiteljem ter bodočim učiteljem o  integraciji IKT orodja v njihovo poučevanje, poučujem pa tudi študente na dodiplomskem in podiplomskem študiju na svojem področju. Ko to pišem, ne morem verjeti, kako hitro je že minil čas in tudi o vlogi učitelja, šolstva ter razvoju različnih orodij za delo na daljavo.

Opazili smo, da so se učitelji, kljub izzivom, na vseh ravneh izobraževanja izkazali s študijem na daljavo. Tako rekoč čez noč so se pedagogi in andragogi prelevili v učitelje na daljavo in na hitro, kolikor so zmogli, pretvorili učne vsebine za delo na daljavo. Ali je bilo uspešno? Bomo še videli. Ali so bili udeleženci zadovoljni? Nekateri pritrdijo in nekateri ne. Ali je bilo pravično za vse? Vsekakor ne! Ne le pomanjkanje računalnikov, programov, strežnikov, nedostopnost do interneta itn., ampak tudi premalo primernega znanja učiteljev, na kakšen način, s katerimi pristopi in kako pretvoriti predmet. Pa tudi udeležencem študijskega procesa ni bila omogočena pripravljenost za popolno delo na daljavo.

To, kar smo videli od marca dalje, je bil res 'eksperiment', kot nekateri pravijo, o hitri uvedbi in izvedbi študija na daljavo na globalnem nivoju.

Poraja se vprašanje, ali je študij na daljavo le pretvorba predmeta, ki smo ga imeli fizično v predavalnici s posnetim predavanjem? Seveda ne! Nekateri sprašujejo, kaj je bolje – študij na daljavo ali klasičen študij. Na kratko povedano, nobena od teh oblik ni boljša ali slabša, vendar je odvisna od mnogih dejavnikov.

Raznovrstne raziskave so pokazale, da je od vseh oblik – torej, fizično (tradicionalno) izobraževanje ter razne oblike 'online' študija, kombinirana oblika študija najbolj učinkovita. Zelo na splošno – kombinirana pomeni, nekaj je fizično (tradicionalno) in nekaj na daljavo (online). Če pa primerjamo online oblike v primerjavi s tradicionalnim načinom (mimogrede, to je izjemno težko raziskovalno primerjati) pa izsledki kažejo, da je ena oblika tako rekoč enako učinkovita kot druga.

Vendar, ali je pravo vprašanje – katera oblika je boljša? Morda je bolj vmesno vprašanje, katera orodja so najboljša, da pride do učenja, znanja? Ter pri katerih ciljih in za katero skupino študentov je najbolj primerna fizična oblika, za katere kombinirana oblika in za katere popoln študij na daljavo? In morda, kot se sprašuje Bates (2016),  katere izzive imam kot učitelj (oz. katere izzive imajo moji študenti) in katera oblika/orodje je najbolj primerna za te izzive? Ter kakšna je kakovost izvajanja fizične oblike ter oblike na daljavo? Kakovost izvedbe študijskega procesa pa je ena izmed najbolj pomembnih faktorjev, tako fizične izvedbe kot izvajanja na daljavo oz. 'online'.

Kot učitelji se moramo naučiti, kako uporabiti digitalne tehnologije, da prenesemo učno izkušnjo. Kakšne izide lahko pričakujemo s kombinirano obliko oz. z 'online' obliko? Delo na daljavo lahko poudarja delo na veščinah/kompetencah, reševanje raznih problemov (tudi z razvojem umetne inteligence), omogoča tudi, da so predavanja posneta, študenti jih predhodno poslušajo in pridejo na naslednje srečanje, da utrdijo, sprašujejo, rešujejo glede na to, kar so poslušali (t.i. flipped clssroom oz. obrnjeno učenje). Pridobijo pa tudi veščine za uporabo tehnologije, upravljanje z znanjem, samostojno učenje,…
Nove tehnologije in razvoj umetne inteligence bodo vplivale na spremembe v sami izvedbi poučevanja tako, da bo bolj zanimivo za učitelja ter da bodo študenti bolj zavzeti za učenje. Za preobrazbe predmetov je potrebno delo v timih, kjer se na primereni način pogleda učne cilje, izbere primerna orodja za izvedbo in ocenjevanje ter način poučevanja.

Na nedavnem spletnem seminarju (20. 5. 2020; COVID-19’s Impact on the Future of Higher Education: What University Leaders Should Be Thinking About Now) je dr. Govindarjan iz Dartmouth College poudaril, da moramo kot institucije najprej razjasniti, kaj je naš cilj. Če je naš cilj prenos znanja, potem bo čez x število let tehnologija to že omogočila z razvojem umetne inteligence in kot institucija ne bomo več obstali.  Če pa je naš cilj, da soustvarjamo znanje, razvijamo kreativnost, samostojno reševanje problemov, naučiti študente povezovanja konceptov, prepričavanj, ocenjevanj,… v teh primerih pa tehnologija ne more tega narediti in zato so potrebne tako fizične kot online oblike – t.i. kombinirane oblike.

Zaključujem še z dodatnimi vprašanji na katere še nimam odgovorov, in sicer - Kaj je ta globalni eksperiment o študiju na daljavo pokazal? In katere dobre prakse iz zadnjih mesecev lahko prenesemo v fizično obliko?


prof. Dr (PhD, ZDA) Annmarie Gorenc Zoran


(Zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ.)