ponedeljek, 26. februar 2018

Samorefleksija kot metoda in kot nujnost

Na FOŠ se trenutno (poleg vsega ostalega) ukvarjamo z nekaterimi ključnimi vprašanji, značilnimi za vsako resno organizacijo in za nekatere bolj čuječe (kot se opisuje sposobnost samozavedanja) posameznike. Začetek leta je vedno čas polaganja računov za preteklo obdobje in načrtovanje novega cikla. Preteklo leto smo bili tvorni na področju znanstvenega delovanja, pridobili pomembne mednarodne projekte, oziroma projekte, ki nam omogočajo naše intenzivno vpenjanje v mednarodno okolje in izmenjavo znanja. Glede na omejitve, ki v pretežni meri izhajajo iz nacionalnega okvirja, smo bili nadpovprečno uspešni. To je sicer pomembno, ampak študentje tega ne prepoznajo - kot tisti doprinos, ki ga predavatelji s tovrstnimi izkušnjami ustvarijo kot del predavanj.
Dogaja se sistematičen razvoj fakultete kot take, česar se študentje ponavadi niti ne zavedajo, kar je logično, vendar je večanje knjižnične zbirke, omogočanje študentske prakse, mednarodnih izmenjav pomembno ne samo za fakulteto kot tako, temveč predvsem za študente. V svetu naraščajoče nestrpnosti in strahu pred tujci, je možnost sodelovanja še kako pomembna izkušnja, ki naredi ta svet malo lepši. Tudi to ni najpomembnejše. 
Vsako leto za potrebe ozaveščanja svojega delovanja merimo tako razpoloženje med sodelavci in med našimi študenti. Še ena statistika, za potrebe sprejemanja odločitev in načrtovanja nadaljnjega delovanja, razen če...
Razen če ne bi že toliko let zapovrstjo naši študentje kot ključno prednost študija na FOŠ (pa imajo nekateri že kar nekaj izkušenj z drugimi visokošolskimi institucijami v Sloveniji in v tujini), kot ključno prednost sistematično izpostavljali pozitiven, prijateljski in podporen odnos do študentov in njihovega dela. 
Še kako pomembno je, da znaš biti na koncu človek, ne glede na razlike, nujnost spoštovanja standardov in pravil. Ampak vse to lahko narediš, kot robotizirana masovna proizvodnja diplomantov ali pa kot človek. In veseli nas, da nam znajo naši študentje povedati, da svoje delo še vedno opravljamo kot ljudje. 

torek, 13. februar 2018

Stokrat videno

Ponovno na poti...v istem hotelu...na pol poti... Tokrat na vzhod Slovaške...spotoma še sestanek na univerzi Comenius v Bratislavi...izmenjava izkušenj, znanj in vizitk na Tehnični Univerzi v Košicah. Znan protokol, znani igralci in znan rezultat. V Košice se vračam že od 2009, skoraj vsako leto, pogosto tudi po 3 ali 4 krat letno. Navadno sicer v nezimskem času, ko je teh 1800 km nekoliko bolj obvladljivih, tokrat pač zaupam, da bom z malo sreče pravočasno nazaj. Še vedno pod vtisom razmisleka o kulturi, podkrepljeni z dodatnimi informacijami o razpadu bralnih navad med ljudmi in nekaterimi razgovori, ki sami po sebi niso stvar javnega prostora....
In ravno danes, ko najbolj zagnani pričakujejo presežek 50ih odtenkov svobode, da v njihovem imenu premakne meje, katerih sami ne upajo, tisti bolj tradicionalni, bodo nekomu podarili morda cvet ali nekaj trenutkov zasebnosti, šolniki nam vsem lekcijo o tem, kako je svet narobe sestavljen, jaz pa...nič. Razglabljal bom morda o tem, kaj in zakaj gredo stvari v eno ali drugo smer, pa vendar, že dolgo časa je ena sama stvar, ki prihaja vedno znova na plano. No, dve... ok, v bistvu tri.
1. Ne pozabi biti človek - kdorkoli si in karkoli počneš, bodi človek.
2. Edina neizbežnost življenja je njegov konec, vse ostalo je opcijsko. 
3. Za voljo današnjega dne, pa vendar ne samo danes. Nikoli ne naredi tega, da bi ti bilo jutri žal, ker danes nekomu nisi povedal in pokazal kako čutiš. Ne glede kako narobe je, kako nerodno je in kako paralizirajoče je. In ne samo danes. Vedno. kajti vsak danes, ki ga prestaviš na jutri, bo morda nikoli in v vsaki prižgani sveči bo obžalovanje, zakaj nisi tega naredil, dokler je bil čas...
Dom Sv Alžbety, foto: UP
Še dva dni in grem nazaj. Če greste v Košice. Nikoli v Lunik 9. Za dober ambient v Keltsko krčmo. Lepo je vsaj občasno posedeti na glavni promenadi in spočiti oči. Na ekonomski fakulteti TUKE je močan oddelek regionalnega razvoja. V bližini je relativno spodoben živalski vrt. In Erazmus+ izmenjava deluje. Pa še jezikovno ni pretežko. 
Ponovno cesta. 900 km nazaj proti Sloveniji. Domov. Na FOŠ.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

sreda, 07. februar 2018

Ob dnevu kulture

Organizacija, menedžment, upravljanje in sorodne znanstvene discipline imajo na prvi pogled s kulturo relativno malo skupnega (če ob strani pustimo vprašanje organizacijske, korporativne, upravne ali kake druge sorodne "kulture", ki pretežno označuje tisto notranjo nevidno strukturo, ki določeni organizaciji daje takšno ali drugačno notranji in zunanjo povezanost). Pa vendar je vsaj ob dnevih, ki se uradno imenujejo "kulturni", na mestu razmislek o tem, kaj kultura pomeni v širšem družbenem kontekstu. 
Kultura je (poleg že omenjenih formalnih setov organizacijskih/družbenih odnosov) narodna ustvarjalna zgodovina, sodobnost in prihodnost. Za nekoga Prešern in Cankar, za drugega preplačane vstopnice za kino ali pa razmislek o tem, kako kakovost umetniških storitev pada. Današnja formalna umetnost pogosto premore manj talenta, kot jih ima poulični slikar, ki za nekaj evrov prodaja svojo vizijo Tromostovja, ali za podarjeni drobiž na Čopovi igra kitaro. Že Prešeren je zapisal "..le čevlje sodi naj Kopitar...", pa vendar je pregled svetovnega trga najdražjih slikarskih umetnin precej podoben (z očitnimi izjemami) naboru, ki ima pogosto primerljive rezultate na vsaki likovni akademiji. In tako na vseh področjih. Pa vendar...kultura je mnogo več kot to...
Je lokalna, nacionalna, kontinentalna in globalna podoba duha družbe. Je spregledan samorastniški upor, je cvileči pritisk kvazi umetnikov, da država ne namenja sredstev za njihovo "neprecenljivo" delo, je državno sponzorirana propaganda "pravoverne" umetnosti, in so tiste velike zgodbe, kjer posamezniki s svojim delom dokazujejo zmožnost preseganja eksistencialnih težav z namenom ustvarjanja esence (karkoli že s tem razumemo). Država mora v prvi vrsti zagotoviti umetniško svobodo ter osnovno kulturno izobrazbo, od tam dalje pa je stvar talenta in posameznikovega okusa, ki bo določalo ekonomsko vrednost stvaritev. Je pa iluzorno pričakovati veliko povpraševanje po Hamletu v McDružbi, in tukaj država odpove, tukaj družba odpove, tukaj odpovem jaz kot posameznik, vsakič, ko grem v kino namesto knjigarno, vsakič, ko dam prednost propagandni "holivudski produkciji" pred neodvisnim filmom. In se ob tem sočasno tolažim, da sem bil del kulturne izkušnje, saj sem se udeležil kulturnega dogodka. 
Na izobraževalnih ustanovah je, da znamo učencem, dijakom in študentom približati vprašanje kulture (in jim seveda dopustiti svobodo, da to kulturo definirajo po svoje). Kultura namreč predstavlja širši okvir znotraj katerega deluje tudi znanost. Zato ne samo, da vsem voščimo ob kulturnem prazniku vse kulturno in se spomnimo enega izmed velikanov slovenstva in slovenske kulture, temveč vabimo predvsem k osebnem razmisleku, kaj kultura je, in ob tem želimo veliko ustvarjalne energije, ki naj hrani našo zakladnico kulture tudi v prihodnje.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)