četrtek, 15. junij 2017

Internacionalizacija slovenskega visokega šolstva

Slovenija se bori proti simptomatični nekonkurenčnosti in neproduktivnosti gospodarstva. Vsak dan. Na vsaki medijski fronti. Delavcem primanjkuje motivacije in socialnega varstva, gospodarstvenikom primanjkuje fleksibilnosti delovnega trga. Mladim primanjkuje priložnosti, državi pa vizije. Kljub temu država občasno sproducira kakšen strateško razvojni dokument, ki ga v poplavi lastne zakonodaje potem ubije (kajti strategija je usmeritev javne politike, zakon je pa pravno zavezujoča omejitev le-te). Slovenija se tako zavezuje da bo postala (med drugim) mednarodno uveljavljena izobraževalna država. In kje se zatakne. Pri razlagi Ministrstva, da izdajanje diplomske listine v tujem jeziku ni dopustno zaradi nekaterih predpisov, ki določajo pravila igre glede javne rabe slovenščine. Na lastni koži je ta problem v precej dragi obliki občutila tudi ena izmed akademskih kolegic (čeprav se je kasneje ta znesek bistveno zmanjšal). V tem primeru je absurd dejansko obraten, saj je dotična oseba kaznovana za javno rabo slovenskega jezika (na pravno nepravilen način).
Problem primerljivosti znanstvenih nazivov je stvar različnih preverjanj v postopku vstopanja v visokošolski prostor ali na trg dela, skladno z zakonodajo določene država. Stvar nazivnosti je pa problem zdrave pameti, kjer določila posamezne države posegajo v pravice posameznika v drugi državi, kajti po tej logiki jaz pravno ne morem pojasniti svojega naziva v tujini brez zapriseženega sodnega tolmača. Kajti skladno z zakonodajo se slovenski nazivi pridobljeni v Sloveniji ne smejo prevajati. Zakonsko skladna predstavitev osebe z doktoratom v mednarodnem prostoru je torej: "Good afternoon, I am doktor znanosti, Uroš Pinterič, and I am expert in...." Tisti trenutek postanem nekredibilen in nekonkurenčen, ampak skladno s pravnimi predpisi ne morem izjaviti: "I recieved my PhD in..." - ker je to naziv, ki ga nomotehnično nisem pridobil in naziva, katerega sem pridobil, skladno s predpisi ne morem prevesti. Pa to ne velja samo zame in približno 20.000 bolj ali manj prikritih akademskih delavcev, temveč za vse, ki so diplomirali. Višek absurda so seveda vizitke državnih uradnikov (izobrazbeno formaliziranih v Sloveniji), ki si z največjim veseljem na angleško stran vizitke spišejo Ime Priimek, MA (in seveda pozabijo, da bi moralo pisati 1. mag (ker se naziv ne prevaja) in 2. področje, na katerem so pridobili naziv). Zgoraj zapisano je predvsem dokaz birokratskega idiotizma, kot je bilo izpostavljeno v prispevku. Resničen problem leži nekje drugje.  
Če naj bi bila internacionalizacija slovenskega visokošolskega izobraževanja uspešna in koristna za pešajočo družbo mentalnega kmetavzerstva (ki se ne odraža zgolj v ničevem odnosu do razvoja, znanosti in izobraževanja, temveč tudi v enakem odnosu do kmetijstva in drugih temeljnih gospodarskih panog), potem je potrebno za internacionalizacijo zagotoviti ustrezne pogoje, ki bodo zagotovili dotok zadostne količine motivacije, ki bo omogočala prehod v družbo znanja. Temeljni pogoj je umik diskriminacije tujih jezikov. Slovenija je ena izmed vodilnih držav po znanju tujih jezikov, ampak v kolikor se uporaba te komparativne prednosti zatre, potem nas po levi in desni prehitevajo države, ki so še pred 15 leti v nas videle svoj vzor družbene blaginje ter ekonomskega razvoja. Pa so se veliki že znašli tako ali drugače, ker so ugotovili, da lahko edino tako zagotovijo normalno funkcioniranje internacionalizacije. Saj že tovrstna angleška listina oziroma njen "prepis" zahteva od tujega študenta (ki je za svojo izobrazbo za razliko od nekaterih privilegiranih skupin plačal tudi šolnino), da opravi par poti na sodišče pa ministrstvo, kjer se potrdi najprej pristnost podpisa na listini, potem pa še pristnost potrditve pristnosti (zveni čudno - dobrodošli v svet birokracije). Če pa k temu dodamo še zaplet z dejstvom, da lahko edino sodni tolmač pripravi prevod, je pa to še en nivo birokracije in stroškov, katerega bi bilo mogoče preskočiti, v kolikor bi imele institucije pravico od izdajanja (prevoda/prepisa) diplomske listine tudi v tujem jeziku (to ne pomeni in ne sme pomeniti, da se ne izda slovenska verzija, to zgolj pomeni, da se sočasno izda tudi angleška verzija listine). Prej sem pokazal primera, da se to dogaja. Kje je torej problem. Ali ima pristojno ministrstvo dvojni vatel pri razlagi zakonodaje, ali pa imajo nekatere visokošolske institucije privilegij izdajanja javno veljavnih listin tudi v tujem jeziku?!? Saj si ne upam predpostaviti, da slovenske univerze zavestno kršijo zakonodajo, ki jasno določa kaj lahko in kaj ne (kaj takega je popolnoma nemogoče). Cum grano salis.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

torek, 13. junij 2017

Svetovna varnostna panika

Svet je danes varnejši kot kadarkoli v zgodovini človeštva. Pa vendar vsak dan srečujemo takšne in drugačne grožnje varnosti. V tem pogledu se zdi primeren razmislek, kaj je resnična grožnja in kaj zgolj spretna manipulacija sistema. K temu razmisleku nas vodi varnostni incident na letu EasyJet-a iz Brnika v London pred nekaj dnevi, ko je bilo letalo preusmerjeno zaradi preplaha na letališče v Koelnu. Prva verzija zgodbe je zgledala kot velik fiasko varnostnega režima na Brniškem letališču, še posebno v kombinaciji s sumljivim kovčkom, ki so ga tam razstrelili samo dan ali dva pred tem. Dokler se ne zgodi velik preobrat v zgodbi, ki razkrije psihološke dimenzije incidenta. Preiskava je pokazala, da so bili "štrleči kabli" zgolj kabli za računalnik, ki so bili "preventivno nadzorovano uničeni", samo zato ker jih nekdo ni ustrezno pospravil v torbo do konca (drugače nebi nihče niti opazil ali posumil). Druga zadeva, vsa razprava o "bombah" in "eksplozijah" je bila osnovana na KNJIGI z naslovm "Kill", ki jo je nekdo od osumljencev bral in o tem verjetno debatiral s kolegoma. Reakcija nakazuje sicer primarno na zavedanje potencialne varnostne grožnje in možnost, da so slovenski mejni organi nesposobni ter da naša kontrola ne deluje (kar se je izkazalo za napačno). Z razpletom zgodbe pa se je pojavil resničen problem, ki je osnovan na umetno ustvarjani paranoidnosti družbe (katera ustreza vladajočim režimom za potrebe zbiranja podatkov o državljanih za "splošne potrebe"). Proti vsem varnostnim pregledom je glas potnika/potnice prizemljil letalo, sprožil varnostne ukrepe in ustvaril zamude v letalskem prometu ter preusmeritve in zagotovil ustrezno gospodarsko škodo (o tem se sicer ne govori, vendar je ta znesek najverjetneje milijonski - intervencija, zamude, preusmeritve). Da o dejstvu, da so tri osebe, po novem, na seznamu varnostnih služb nekje višje na lestvici opazovanja, samo zato ker je nekdo imel slabo zapakirane kable drugi pa je bral napačno knjigo ter se pogovarjal o čemerkoli (besedi explosive in bomb sta lahko uporabljeni tako za opis vsebine knjige ali kot pogovorni besedi, ki označujeta presežnost v energijskem smislu. Slovenci iz časa minimalnega spoštovanja jezika so na primer besedo bomba uporabljali tudi kot sopomenko besede super oziroma za označevanje navdušenja), niti ne govorimo. 
Sočasno pa ob vseh varnostnih ukrepih nihče ne prevprašuje sistematično "drugorazrednih" varnostnih groženj, ki pogosto povzročajo "prvorazredne" varnostne grožnje. Ker ni v skladu z politično in ekonomsko doktrino demokratičnega elitizma. Nikogar (razen za potrebe političnega nabiranja točk) ne zanima kako to, da so evropski narodi (ne države) obubožani (ekonomsko) in osiromašeni (kulturno). Kurativni način boja proti tovrstnim sistemskim priložnostim za napake osnovane na napadih panike, je ustrezen sodni odziv (katerega sodišča najverjetneje ne bodo podprla - čeprav je vsako dejanje proti-terorističnih ukrepov navadno grob poseg v temeljne pravice posameznika). Na drugi strani pa je upor proti demonizaciji potrebno začeti z izobraževanjem. O svobodi govora, o pravici do zasebnosti, o odgovornosti države in ekonomskih subjektov v razmerju do posameznikov kot državljanov in potrošnikov. In nenazadnje skozi opismenjevanje, tolerantnosti in sposobnost kritičnega vrednotenja realnosti. Incident Brnik-Stansted, je dokazal, da je naznanitelj, kot tudi celotna posadka letala padla na izpitu iz kritičnega vrednotenja informacij in razumevanja. realnosti. V tem pogledu je predvsem posadka letala ogrozila varnost potnikov zaradi procedur, ki so vezane na zasilni pristanek, povečan psihološki pritisk na posadko (povečana možnost človeške napake), predvsem pa je ogrozila varnost treh potnikov, za katere ni imela utemeljenega suma in jih je kljub temu izpostavila psihološkemu pritisku, potencialnim dolgoročnim psihičnim posledicam in družbenemu obsojanju.
Nenazadnje pa bi lahko v tem primeru svojo plat zgodbe zahtevala tudi Slovenija, saj je z neutemeljenim mednarodnim terorističnim preplahom dobila neprimerno publiciteto, ki krni njen ugled pred terorizmom varne države. Ampak seveda to ni v interesu političnih elit, ki zahtevajo več nadzora nad državljani (ampak o tem drugič).

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)