petek, 24. marec 2017

Spirala razkroja znanja

Vsaka država ima sebi lastno logiko uveljavljanja različnih javnih politik med zagotavljanjem javnega dobra, svobodne ekonomske pobude in usklajevanjem političnih interesov. Pri tem pa se pojavlja ključno vprašanje, kaj je dejansko najpomembnejše (ne glede na področje). Zdi se, da vsaj v Sloveniji, partikularni politični interesi predstavljajo ključno gonilo "razvoja". Za vsako spremembo je mogoče odkriti ozek interes nekega posameznika ali grupacije. To igro se že leta igra na področju ključnih družbenih dobrin, kot so zdravje, varnost, znanje, gospodarstvo, energija, okolje,...

Prva predpostavka je: Država je dolžna zagotavljati javno dobro. Torej vse tisto, kar ni mogoče kot individualno dobro kupiti na trgu, oziroma vse tisto, kar bi sicer lahko kupili na trgu, vendar bi izločenje posameznikov iz te možnosti pomenilo nepopravljivo družbeno škodo. 

Druga predpostavka je: država ima skozi svoje mehanizme ključno funkcijo regulacijskega mehanizma, ki mora tudi v primeru zagotavljanja zasebnega dobra delovati kot korektivni mehanizem, ki preprečuje, da bi izločitev posameznikov iz tržne situacije pomenila poslabšanje položaja za te posameznike. 

Iz tega izhaja, da bi morala država npr. preko sistema javnega zdravstva zagotoviti zagotavljanje ustreznega standarda zdravja, da je posameznik ustrezno zdravstveno oskrbljen ne glede na finančno stanje, pri čemer pa seveda lahko posameznik, kateremu finančno stanje to dopušča, lahko izbere zdravstveno storitev privatnega ponudnika. Stanje sistema pa danes posameznike sili v to, da se ali odpovedujejo zdravstveni oskrbi ali pa zanjo plačujejo (sami ali ob veliki podpori solidarnosti skupnosti). Država v tem okviru ne vidi nobene težave.

Na drugi strani pa je obratno na področju izobraževanja, še posebno visokošolskega, kjer država skozi sistem javnih visokošolskih institucij zagotavlja ustrezen nivo izobrazbe najširšemu možnemu krogu populacije, pri čemer sistematično zatira zasebno pobudo, skozi postavljanje različnih omejitev, ki preferirajo javno šolstvo. Država z obstoječo logiko delovanja tako sistematično uničuje oba segmenta visokega šolstva, tako javnega kot tudi zasebnega. Če primerjamo logiko - zaposlena oseba iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja (tistega, ki se ob plači odvede v zdravstveno blagajno) ne more brez doplačila dobiti ustrezne zobozdravstvene oskrbe, na drugi strani pa neselektivno nudi visokošolsko izobraževanje brezplačno, ne glede na socialni status in sistematično poudarja nujnost javnega visokega šolstva kot primarne oblike visokošolskega izobraževanja, pri čemer določa "ustrezne oblike" znanja.

Je javno šolstvo pomembno? Je. Brez diskusije. Država mora zagotoviti možnost ustrezne izobrazbe ne glede na socialni status posameznika. Zato je verjetno primerno pričakovati, da imajo v primeru omejitve vpisa prednost posamezniki s slabšim socialnim položajem. V kolikor tovrstna pozitivna diskriminacija ni zagotovljena - potem država ne zagotavlja vloge iz prej omenjene druge predpostavke - zagotavljanje enakih možnosti tistim, ki si niso sposobni zagotoviti storitve na trgu. 

Je zasebno šolstvo pomembno? Je. Zasebno šolstvo je v moderni družbi enako pomembno kot javno šolstvo ali zasebno zdravstvo. Je razbremenitev državnih financ (če ni koncesionirano), je dolgoročni gradnik kakovosti na področju izobraževanja, saj njegovo kakovost dolgoročno meri lastni obstoj. Zasebna visokošolska institucija ne more preživeti, v kolikor ne zagotavlja ustrezne kakovosti študijskega procesa, ki ima za posledico ali zaposljivost ali pa druge oblike izboljšanja kakovosti življenja. V kolikor pa gre zraven še za akreditirano institucijo, pa to zagotavlja tudi ustrezno javno veljavnost programa.

Je zasebno koncesionirano šolstvo pomembno? Ne. Država mora narediti jasno ločnico med zasebnim in javnim. Koncesija je zgolj mehanizem pretoka javnih sredstev v zasebne šolske zavode, kar ni dopustno z vidika proračunskega upravljanja. Država ni in ne sme biti dolžna plačevati zasebnim institucijam koncesije za opravljanje dejavnosti, za katero ima država zagotovljen lastni sistem zagotavljanja storitve.

Standardi kakovosti delovanja visokošolskega sistema, ki so dejanski razlog za pisanje tega razmišljanja, so pa ključni. Pogosto se različni posamezniki ali institucije spotikajo ob kakovost delovanja različnih visokošolskih zavodov, pri čemer so zelo neselektivni in služijo kot slabi promotorji javnega (visokega šolstva). Akreditirana zasebna visokošolska institucija, ki leta dolgo preživi na trgu brez koncesije mora namreč letno dokazovati najprej svojo kakovost študentu, ki se bo ob poplavi zastonjskih študijskih priložnosti odločil za plačilo šolnine in izbral to institucijo. To ni dovolj. Če želi zasebna visokošolska institucija preživeti mora verjeti in dokazovati svojo kakovost tudi nadalje, ko posamezniki, katere je izobrazila, iščejo zaposlitev. To sta dve odgovornosti, ki zagotavljata dolgoročno preživetje zasebne visokošolske institucije v nevtralnem okolju. Hkrati pa je to odgovornost, ki jo javne visokošolske institucije nimajo, saj je njihovo financiranje zagotovljeno, hkrati pa je v času konstantnega pomanjkanja sredstev in sistematičnega razvrednotenja znanja dovolj reči - zastonj je. 

Država določa akreditacijske pogoje, pri čemer favorizira sistem javnega šolstva, čeprav bi lahko prihranila del sredstev na račun bolj odprtega dopuščanja privatne pobude. Država financira del zasebnih zavodov, kar je z davkoplačevalskega gledišča nesmotrno. Država sistematično pogojuje dostop do dodatnih raziskovalnih sredstev na način, da zasebni visokošolski zavodi ne morejo enakopravno konkurirati. V teh pogojih se potem pavšalno razglaša kvalitativno superiornost javnega visokega šolstva, ki pa se žal ne odraža v gospodarski rasti. Zasebno šolstvo je v zadnjih nekaj letih povečalo svoj delež v strukturi vseh študentov, pri čemer javno visoko šolstvo še vedno obvladuje cca 87% vse študentske populacije. Ob tovrstnem razmerju je za stanje v slovenskem gospodarstvu ali na trgu dela zelo težko kriviti zasebne visokošolske institucije. 

V kolikor je resnično ključni namen ohranjanje javnega visokega šolstva kot primarne oblike izobraževanja, potem bo potrebno zagotavljati višje standarde kakovosti v javnih visokošolskih zavodih. Glede na to, da so na voljo verjetno eni najbolj izdelanih kriterijev kakovosti v Evropi v okviru SICRIS, ni pretirano težko ugotoviti objektivne kakovosti posameznih institucij/raziskovalcev (problem je, ker je pogosto merilo ustreznosti vezano na druge kriterije, kjer ni mogoče zagotavljati objektivne primerjave). V kolikor pa je bistvo v dvigu kakovosti (koncesioniranih) zasebnih visokošolskih zavodov, pa je potrebno najprej finančno razmejiti javno in zasebno (ukiniti koncesije), zagotoviti enakopravne standarde konkuriranja za različna projektna sredstva, brez favoriziranja javnih visokošolskih/raziskovalnih institucij (npr. skozi sistem, da ni mogoče prijaviti določene oblike raziskovalnega projekta, ne da bi predhodno imeli drugo obliko raziskovalnega projekta), saj bi slednje morale po navodilu države raziskovalno dejavnost opravljati v okviru rednega dela (kar bi prihranilo javna sredstva). Ali pa gre zgolj za še en poskus zapiranja slovenskega visokošolskega prostora, znotraj katerega določen delež študentov ugotavlja, da potrebuje drugačna znanja, predvsem pa drugačen odnos do znanja kot vrednote na eni strani in do njih kot posameznikov na drugi strani. V tem primeru gre pa za neupravičene posege države v zagotavljanje svobodne ekonomske pobude na eni strani ter predvsem za zapiranje možnosti posameznika do izbire, ki bo rezultirala v ničemer drugem kot v nadaljnjem odlivanju vedno večjega deleža mladih v tujino (ne šele po zaključku brezplačnega javnega izobraževanja) temveč že prej. 

sreda, 01. marec 2017

Akademska svoboda v nazivu?!

Spoštovani prijatelji s FOŠ, spoštovani bralci,

ta zapis pišem popolnoma iz osebnega vzgiba, v spomin in opomin sebi in ostalim "kolegom v nazivu". Akademski svet je utemeljen na njih. Si mlad diplomant, magister, morda postaneš nekje vmes že asistent, pa potem doktor znanosti, predavatelj, docent, in se prebijaš po različnih poteh do navideznega svetega grala akademske prepoznavnosti ... naziva rednega profesorja. Vmes odideš v tujino, za daljši ali krajši čas, preštevaš objave, dolge noči piliš tekste, v katere verjameš, da bodo spremenili svet, in na neki točki ugotoviš, da od vse velike znanosti ni prav veliko... Potem pa pride čas, ko vsebinsko zapolniš predpisane kriterije in še zadnjič kot izredni profesor nagovoriš kolege in jih poskušaš prepričati, da si vreden tistega akademskega zaupanja, izkazanega s sprejetjem v to kar nekateri imenujejo klub nedotakljivih, doživljenjskih, večnih. Pa je temu res tako? 

Verjetno je zelo odvisno od posameznika. Nekateri dobijo krila že bistveno prej, nekateri ostanejo predvsem ljudje in prijatelji. V teh dneh, ko sem bil v notranjem vrtincu premlevanja, kaj naj povem ob tej priložnosti, kdo sem in kaj sem v akademskem smislu. Poskušal sem iskati veselje, ponos in smisel. Nekaj tega sem našel. Veselja prav veliko ne, saj ne gre za splet naključij, temveč leta dela, pisanja, neprespanih noči in odrekanj. Ponosa; ne in da. Osebnega ponosa ne prav veliko, saj je vsega davno poteptal mačehovski odnos države do znanosti v splošnem, kot do posameznikov, ki v znanosti poskušajo puščati pečat. Institucionalnega ponosa veliko; z vsemi mojimi angažiranostmi v tujini in v Sloveniji, sem ponosen, da sem postal redni profesor na FOŠ. Predvsem zato, ker je FOŠ od svojega začetka z vključevanjem in sprejemanjem omogočal, da sem ohranil stik s slovenskim znanstvenim prostorom (ko so me ostali izgnali in pozabili), ker mi je dovoljeval brez pogojevanj uresničevati projekte, v katere sem verjel/verjamem. FOŠ je pri svojem delovanju zavezan pogojem akreditacije, ISO 9001 in ISO 27001 standardom, s svojim delovanjem pa verjamem, da je zavezan predvsem pozitivnim medčloveškim odnosom in v tem pogledu sem vesel in ponosen. 
Smisel v svojem, novo pridobljenem in trajnem nazivu bom verjetno iskal še dolgo časa. V tem trenutku pomeni predvsem potrditev tega, kar sem počel skoraj polovico svojega življenja. 
Vedno znova pa me misel na cenjeni naziv opominja na odgovornost, katere se srenja nedotakljivih v slovenskem (pa pogosto tudi svetovnem) akademskem okviru premalo zaveda. V vseh akademskih sistemih, kjer je redna profesura doživljenjski privilegij, pogosto pozabljamo, da nas točno ta privilegij odvezuje dnevnih muk plitkega habilitacijskega pisunstva, ki se je v zadnjih dvajsetih letih spridil v t.i. sistem objavljaj ali izgini (publish or perish) in nalaga poglobljeno odgovornost do sprejemanja in širjenja znanja kot brezčasne in absolutne vrednote, katera je nujna za napredek in razvoj vseh sfer posameznika, družbe ter žive in nežive narave. Redna profesura ni privilegij izbranih, kot nekateri tolmačijo po različnih slovenskih ustanovah, katere krojijo slovenski akademski svet, temveč je nujna iniciacija v svet, kjer znanje nima podrejenih in nadrejenih oblik, kjer ni skritih iger in političnih interesov, kjer ni prostora za zdravljenje manjvrednostnih kompleksov s pomembnejšimi nazivi in področji raziskovanja. Je prostor, kjer učitelj uči z zgledom in ne z besedo, je prostor, kjer delo (kot oblika pehanja za denarjem) postane služba (v smislu služiti drugim) in poklic (biti poklican, zavezan poslanstvu, ki ga doživljenjski naziv podeljuje). 
Redna profesura torej ni in ne sme biti osvobajajoč naziv, ki posameznika odveže vsakršne (predvsem znanstvene) odgovornosti, temveč je doživljenjska zaveza širjenja znanja v najširšem možnem pomenu besede. Je torej portal skozi katerega šele vstopamo v svet odličnosti, kot poti ne(s)končnega samo-izpopolnjevanja v znanju, saj samo v tej poti obstaja pot do modrosti, ki razlikuje aroganco nazivnosti od ustrežljivosti poklicanosti. 

redni profesor dr. Uroš Pinterič