torek, 31. januar 2017

Posledice ekonomije bankrota

V desetih dneh je novoizvoljeni ameriški predsednik sprejel večje število družbenih ukrepov, katerih učinek je pogosto opisan z negativnimi pridevniki in vrsto pridanih opozoril. Določena izmed njih so, milo rečeno, dvolična, saj je nemogoče trditi, da so bile ZDA pred 20.1.2017 država, ki bi dosledno skrbela za temeljne človekove pravice, da ne govorimo o socialnih pravicah, policijskemu nasilju ali čem podobnim. To kar je novo, je, da državo vodi karierni poslovnež, ki je v desetih dneh tlakoval pot v novo (svetovno) ekonomsko krizo. Ukrep zavračanja (muslimanskih) migrantov ni verski ukrep, ni varnostni ukrep (še najmanj to), niti ni političen ukrep. Je prvovrstni odraz ksenofobije in nezavedanja realnosti. Nekoga, ki je bil vse svoje življenje varovan pred tegobami političnega, ekonomskega in družbenega vsakdana. Zvezdnika moderne dobe, ki prodaja podobo brez vsebine. V kolikor v obzir vzamemo še njegove bankrote - potem vsak, ki ima osnovno znanje ekonomije ve, da ima opravka s prvovrstnim prevarantom (ki se skozi institut bankrota izogne poplačilu previsokih obveznosti, ki bi pogoltnile njegov drag življenjski slog) ali pa nekom, kateremu ni mogoče zaupati v obvladovanje podjetja, saj ni sposoben zagotovit poslovanja niti na margini preživetja (da ne izgubljamo besed o 350-milijonski državi z največjim jedrskim arzenalom na svetu).
Omejitev prehajanja ameriške meje (tudi za legalne migrante, ne nujno iz seznama sedmih držav) je povzročila v enem poslovnem dnevu ameriške borze padec vrednosti največjih informacijskih podjetij za približno 30 milijard Evrov (vir). (slovenski letni proračun se giblje okrog 10-12 milijard evrov!). Še en tak ukrep in bodo informacijski giganti začeli razmišljati o selitvi svojih podjetij v države, katere javne politike upravljajo z več smisla za poslovne/ekonomske učinke. Trump s tovrstnimi ukrepi vrača ZDA v čase pred lastno mladostjo, ko je bila globalizacija sveta omejena in ko je bila ključna dejavnost gradbeništvo in proizvodnja (kjer ne po hitrosti, ne po finančni učinkovitosti ne more konkurirati z drugimi državami, kot je na primer Kitajska). Amerika ima na voljo nekaj rešitev - Trump se spreobrne po resnem posvetovanju z eksperti (nima učinka, ker je izbral ljudi s podobnim miselnim okvirjem). Kongres ga razreši skozi institut odpoklica (kar se trenutno ne bo zgodilo, dokler ne bo stopil resnično na žulj republikancem). ZDA zapadejo v kaos in državljansko vojno (svet bo kolateralna škoda, ki jo bo povzročila administracija v poskusu poenotenja nasproti "zunanjemu sovražniku"). Trump je najstarejši predsednik ob prisegi v zgodovini ZDA - to je dejstvo - je pa tudi opcija. Zdi se, da svet nikoli v zgodovini ni bil bližje tretji svetovni vojni, ki pa v dani situaciji ne bo spopad ideologij, spopad blokov, spopad za naravne vire temveč bo spopad krhkega svetovnega miru (z lokalnimi vojnimi žarišči) z ekonomsko razbito vojaško velesilo kateri poveljuje starec, kateremu se zdi, da je upravičen do svojega položaja (pri čemer je vprašanje, kaj je dejansko njegov položaj). 
In Slovenija: vse zgodbe o ponosu, da imamo prvo damo so ničeve izven konteksta političnega svetohlinstva. Če bo počilo, bomo del "balkanskega kotla", v katerem so se kuhali premnogi spopadi za zgodovinsko premoč (tukaj je padal poganski Rim, tukaj je padal Otomanski imperij, tukaj se je skuhala prva svetovna vojna, tukaj se je končala druga svetovna vojna (z izjemo Pacifika),... Če bo ostal vsaj del tega čemur rečemo slovenski narod, upam da bo imel toliko samokritike, da bo povedal, da ga "prva dama" ni zaščitila. 

Zgoraj zapisano zveni katastrofično. Če se zgodi, potem tudi bo. Einsteinu pripisujejo izjavo, da ne ve s čim se bomo borili v tretji svetovni vojni ampak ve, da v četrti bomo pristali ponovno na bojnih sekirah (ker bo tretja vojna civilizacijo vrnila na stopnjo nekakšne nabiralniško-lovske družbe). Vprašanje je ali se bo zgodilo - najverjetneje ne. Vsaj ne v tolikšnem obsegu, lahko pa se soočimo z zatonom liberalne ekonomije (malo verjetno) ali pa vzpostavitvijo globalnega policijskega režima, kjer bo vrednost posameznika kot človeškega bitja zreducirana na praktično suženjsko delovno silo, brez pravic in možnosti. Temu pa smo iz dneva v dan priča, ne samo v ZDA temveč tudi drugod po svetu. Povečevanja nadzora brez povečevanja varnosti, konstantno vzpostavljanje retorike strahu pred drugimi brez naslavljanja socialnih in ekonomskih groženj znotraj družbe, povečevanje družbene razslojenosti in podobno. Teme, ki jih politika in družba naslavljata so torej napačne. Ne gre za migracije, ne gre za zunanjega sovražnika (karkoli pač to je); gre za nujnost premika debate v smeri zagotavljanja pozitivnih družbenih in ekonomskih pogojev, v katerih države ne bremenijo razvoja z nerazumnimi vojaškimi izdatki, ohranjanjem upravno političnega aparata brez dejanske politične odgovornosti, saj je samo tako mogoče odvzeti moč eliti in jo vrniti ljudstvu, v kolikor naj bi bila demokracija ideal političnega sistema.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)