nedelja, 14. maj 2017

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.




izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)