torek, 07. februar 2017

Kultura in njena podoba

Ob obletnici smrti Franceta Prešerna je v Sloveniji ena redkih priložnosti prevpraševanja našega kulturnega konteksta. V takšni ali drugačni obliki. Najprej je potrebno povedati, da kultura izhaja iz latinske besede "cultura", ki naj bi bila izpeljana iz besede "colere" in naj bi predstavljalo dodano vrednost, ki nekemu početju daje globlji pomen. Bodi to pisanje, raziskovanje, grafično ustvarjanje, vojskovanje ali pa kmetovanje.
Na tej točki so verjetno užaljeni vsi, ki ne vidijo bistva v tem širokem razumevanju kulture.
Kultura iz osebe, ki grize zemljo leto in dan, naredi tistega ponosnega gospodarja, ki krompirja ne zmeče na voz, ampak si vzame trenutek, da se zave svoje čustvene vezi s pridelkom. Iz pivca naredi prefinjenega občudovalca vina, ki se zaveda vseh elementov, ki so pripeljali do žlahtnine v njegovem kozarcu, in s pijačo temu primerno ravna. Iz raziskovalca naredi vedoželjnega iskalca resnice, ki presega tehnicistične zahteve po objavah. Iz grobo treniranega morilskega stroja naredi plemenitega borca, ki spoštuje ukaz, vendar mu je čast pomembnejša od zmage. Iz pisca naredi literata, ki piše, ker je njegova želja po ubeseditvi močnejša od njegovega ekonomskega interesa. In iz politika, tiste pregovorno nemoralne pojave, naredi plemenitega človeka, kateremu je blagor drugih moralni imperativ.
In mi? Danes?
Nam danes vse prepogosto zmaga, dosežki, ekonomski interes, pehanje za preživetjem in pohlep jemljejo kulturo. Jemljejo tisti presežek, ki dela razliko med bistvom civilizacije in krdelom hijen v pehanju za svoj delež plena. Naj bo praznik kulture dejansko tista iskra, ki bo sprožila drugačen odnos do tistega, kar predstavlja bistvo posameznikovega sveta. Lahko je to literatura ali pa kaj drugega. Vinogradnik naj gre v vinograd in se zave svojega blagoslova, raziskovalec naj se usede med knjige ali v laboratorij in osmisli svoje početje v razmerju do razvoja, literat naj premišljuje besede in spozna svojo sposobnost besediščenja, in tako vsak po svojem. Politik pa naj sname svojo masko vsaj pred sabo in si odgovori na vprašanje, kako je dejansko izboljšal življenjske pogoje v skupnosti, ki ga je izvolila.
Če je to preveč, potem slava spominu na smrt človeka, ki je štrlel iz svojega časa in bil bitko, ki ni bila njegova, temveč je bila bitka nastajajočega naroda, ki ni verjel v svojo samobitnost. Naj mu bodo neštetokrat recitirani verzi v uteho, ko bdi nad našo podobo kulture, ki je pogosto brez vsebine in brez spoštovanja.

Zanimiv premik je v kontekstu prepleta globinskega razumevanja umetnosti in organizacije predstavila Pečkova v članku objavljenem v Reviji za univerzalno odličnost. Zdi se, da je na koncu ključnega pomena (pozitiven) odnos. Do česarkoli. Zato je tovrsten razmislek ključnega pomena za prihodnost z vizijo, cilji in temu sledečimi uspehi.

izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)